Nemški dizajn za Evropo

Do konca septembra bo krščanskodemokratska kanclerka Angela Merkel tudi pri svoji politiki glede evra z enim očesom pogledovala na domače parlamentarne volitve. Pred volivci, od katerih jih že tretjina žaluje za marko, se mora pokazati kot braniteljica nemškega denarja, konec koncev Nemčija jamči za tretjino vseh evrskih reševalnih sredstev.

V ozadju na prvi pogled arbitrarnih rešitev za posamezne evrske države v krizi je tudi dizajn, ki ga je Nemčija izkusila sama in želi z njim pomagati tudi drugim, čeprav ciprski, grški in drugi demonstranti, ki Angelo Merkel nesramno rišejo z nacističnimi simboli, tega sploh nočejo videti. Država, ki je v zadnjih letih krščanskodemokratskega kanclerja Helmuta Kohla veljala za evropsko bolnico, se je tega neslavnega naslova, ki si ga je ruski car Nikolaj izmislil za turško cesarstvo, začela otepati pod socialdemokratom Gerhardom Schröderjem.

Nekateri temu nasprotujejo in trdijo, da je k drugemu nemškemu gospodarskemu čudežu bolj pomagala skupna evropska valuta, s katero je Nemčija lahko doživela izvozni preporod. Drugi pa opozarjajo, da je Nemčija sama brez milosti obračunala z bremeni na plečih svojega gospodarstva. Schröder je pošteno znižal davke, tudi za podjetja in bogate, prejemnike socialne pomoči in nadomestil za brezposelne pa so obvezali k delu, zaradi česar so dobro pretresli socialne službe in jim naložili nove naloge. Že prej so dobo upokojevanja povezali s staranjem prebivalstva, kar pomeni, da bo ta postopno dosegla 67 let. Pomembno pa je tudi, da so sindikati v preteklem desetletju privolili v zmerno zviševanje plač. To je še povečalo nemško konkurenčnost v primerjavi z drugimi. Nekdanja evropska bolnica se zdaj lahko pohvali s skoraj polovico vseh svetovnih podjetij, ki so prvaki v svojih branžah.

Takšni ukrepi vsaj na začetku stanejo več, in ne manj, zato je nemško vztrajanje, naj države v krizi pošteno oklestijo svojo javno potrošnjo, na prvi pogled nepravično. A je v skladu s prepričanjem, da morajo krivci odgovarjati za svoje napake, še posebno če jih morajo iz brezna, v katerega so se potisnili sami, reševati drugi. Nobeni evrski državi ne prepovedujejo zgledovanja po njihovi Agendi 2010, vsaka država lahko državljane prepričuje k zatiskanju pasu za boljše čase in namesto povečevanje blaginje na kredit spodbuja konkurenčne prednosti.

Tudi Ciper kaže, da bo morala vsaka država sama počistiti katastrofalne posledice napačnega razvoja. Ko se bo to zgodilo, bodo nemški politiki morda še aktivnejši pri razvijanju zamisli proračunske in politične unije, ki bo evrskim državam gledala pod prste tako pri državni potrošnji kot pri razvojnih vzorcih. Države bodo še naprej odgovorne same zase, a bodo morale morebitna odstopanja od zdravega razvoja takoj pojasniti tistim, ki jih bodo morda kdaj morali reševati. Če je to vse bolj podobno Združenim državam Evrope, nemških zagovornikov Evrope, ki bo tudi v prihodnje lahko tekmovala z drugimi, to ne moti, čeprav se tudi sami izogibajo tega naslova. A se Združene države Amerike za svoj obstoj ne tresejo že vse od konca osemnajstega stoletja, ko je nekaj podobnega izvedel Alexander Hamilton.