Nepresenetljiva anomalija

Prešernove nagrade so že zdavnaj postale tudi imenitna kost za glodanje po kulturnih in medijskih kuloarjih. Ne brez razloga.

Objavljeno
02. februar 2020 06.00
Posodobljeno
02. februar 2020 06.00
Slovenski odnos do »človekovih najboljših prijateljic« je zapleten: proda se vse manj knjig. Foto Blaž Samec
»S slovesnim dogodkom gre za gesto države do kulture. Včasih je 8. februar čas za kritiko, a ne pozabimo – praznik je.« Tako je v enem stavku pred dvema letoma bistvo 8. februarja presvetlil takratni minister za kulturo, pisatelj Tone Peršak. Prvič smo »kulturni praznik slovenskega naroda« sicer praznovali 8. februarja 1946 v ljubljanski Drami, na proslavi je Prešernove Sonete nesreče recitiral Oton Župančič.Nagrade s pesnikovim imenom so prvič podelili leto pozneje, lahko bi rekli nelegalno, saj je tako ime nagrade kot potencialne dobitnike določil šele zakon, sprejet osem let pozneje. Najprej so bile namenjene ...
Celoten članek lahko preberete po ogledu videa.

Predvajajte video in nadaljujte z branjem članka.

 
Lahko pa postanete naš naročnik in takoj dostopate do vseh vsebin. Naročite se lahko tukaj.