Nespodobna igra

Plaz, ki se je sprožil z napovedanimi podražitvami hrane, je bil pričakovan. A je kljub temu njegova silovitost z naborom izračunanih odstotkov »nujnega« popravljanja cen za mnoge presenečenje.

Čeprav je v krizi, ki se zažira v vse pore našega življenja, težko upravičevati prepričanje, da so deset-, dvajset- in večodstotne podražitve pravo zdravilo za bolnika, ki ga zdelujejo razmere na trgu, je z njim vredno poskusiti. Tudi zato, da se v neizogibnih pogajanjih za njegov odmerek nazadnje začno postopki odstranjevanja navlake, ki zmanjšuje učinke začetega zdravljenja.

Prispodoba je ustrezna, še posebno po lani napisanem in potrjenem »receptu« v obliki kodeksa dobrih poslovnih praks v agroživilski verigi. Z njim so bili dogovorjeni okviri poštenejšega razreza finančnega kolača pri prodaji živil. Pa je praksa pri trgovcih kljub vsemu še naprej ubirala svojo dobro uhojeno pot, vključno z visokimi maržami. To potrjujejo tudi rezultati še ne popolnoma izdelane študije, ki razčlenjuje poslovno prakso v prehranski verigi.

In dobro je, če neizogibne podražitve spodbudijo k razmišljanju o prednostih boljše lokalne, neposredne preskrbe, o pospeških domači pridelavi, o zniževanju stroškov, ki jih imamo s pridelano hrano, ki jo neprodano morajo trgovci zavreči – na stroške proizvajalca, seveda.

Hrana ni več vsem relativno lahko dostopna dobrina. Tudi poceni, kot je bila, ne bo več. Še posebno, ker je imamo doma premalo.

Z vsako novo podražitvijo, ki povečuje razliko v ceni med domačim in tujim izdelkom, se, kot potrjujejo raziskave, ob padajoči kupni moči zmanjšuje lojalnost kupcev živilom slovenskega porekla. Zato je vsaj nespodobno zgolj gledati igro zidanja cen z nesramno visokimi maržami in drugimi »uzakonjenimi« privilegiji.