Nespodobna (po)moč

Ravnatelji opozarjajo, da so ena največjih težav (pre)ambiciozni starši s preveč moči.
Objavljeno
12. februar 2019 06.00
Posodobljeno
12. februar 2019 06.23
Karikatura: Marko Kočevar 
Imeti otroka s posebnimi potrebami ni lahko. Najprej si je to treba priznati in potem poiskati rešitev, kjer so starši velikokrat zelo sami. Zato je razmišljanje o upravičenosti odločb in pomoči, ki iz tega izhajajo, lahko na meji spodobnega. Dejstvo je, da so otroci z odločbami ob pravem pristopu sposobni opraviti večino zahtevanih nalog kot njihovi sošolci, ki vidijo vse črke take, kot v resnici so.

So pa tudi starši, ki v želji, da bi otroku omogočili višje ocene in pozneje lažji vpis na srednje šole in fakultete, izvajajo pritisk na odločevalce. Specialni pedagog Marko Juhant še zdaj prepričuje učitelje, da disleksija res obstaja. Učitelji so namreč videli preveč izmišljenih primerov. Ti so imeli res neupravičeno prednost. Resnični primeri pa ne da sploh nimajo nobene prednosti, ampak šele z odločbo pridejo na izhodišče, kot ga imajo ostali.

Zdaj ko minister za šolstvo napoveduje novo belo knjigo, je čas, da govorimo tudi o teh problemih. Je smiselno dekletu, ki mu šola povzroča tak stres, da ne more hoditi k pouku in opravlja le izpite, prav s prilagoditvami omogočiti vpis na najtežjo fakulteto? Večina staršev vztraja do konca. Naredijo vse, kar lahko. Morda se bo vse rešilo, morda se bo otroku »odprlo«.

Ali sploh kdaj nastopi trenutek, ko je treba povedati, da otrok neke šole ne bo zmogel? Kdo lahko zagotovi, da ne bomo s pomočjo in statusi (v resničnih in izmišljenih primerih) otroku pomagali zgolj po daljši poti do zavoda za zaposlovanje? In kdaj bomo začeli upoštevati želje otrok samih? Ravnatelji opozarjajo, da so ena največjih težav (pre)ambiciozni starši s preveč moči.

Sistemskih rešitev še ni, osnova zanje bodo številni projekti ministrstva za šolstvo. Medtem se bodo učenci in dijaki učili in borili za ocene. Pa naj stane, kar hoče.