Nevarna razmerja

Letošnjo obletnico ameriške deklaracije o neodvisnosti so praznovali tudi na berlinskem letališču Tempelhof, kjer so med sovjetsko blokado 1948–1949 ameriška letala reševala zahodni del nekdanje in prihodnje nemške prestolnice. Ameriški veleposlanik v Nemčiji John B. Emerson je na nekdanjem letališču, spremenjenem v fascinantni park, spomnil na ta del zgodovine, ki morda ni obranil svobode le v Zahodni Nemčiji, ampak tudi drugje v Evropi. 26. junija 1948 so »leteči vlaki« ameriške vojske začeli dovažati nujne potrebščine za približno dva milijona zahodnih Berlinčanov, samo dva dni pozneje je Stalin jugoslovansko komunistično partijo obtožil oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze. Bi se informbirojski spor končal drugače, če ne bi ob severnem delu železne zavese stala na vse pripravljena ameriška vojska?

Če se spomnimo na vzhodnonemški 17. junij 1953, madžarski upor 1956 in praško pomlad 1968, vemo, da so ZDA vzhodno Evropo prepuščale sovjetskemu vplivu, a poleti 1948 to še ni bilo jasno, vsekakor pa je ameriška odločenost za obrambo zahodnega Berlina omogočila pol stoletja blaginje Zahodni Nemčiji in tudi vsej zahodni Evropi. Zavedanje zgodovinske pomembnosti transatlantskih odnosov se je nadaljevalo tudi v združeni Nemčiji, tik pred letošnjim praznovanjem četrtega julija pa je moral veleposlanik Emerson na zagovor na nemško zunanje ministrstvo zaradi še ene bizarne vohunske afere, potem ko so ameriški ugled v Nemčiji zamajala že razkritja ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna o vseprisotnem prisluškovanju ameriške NSA. Zdaj naj bi enaintridesetletni sodelavec nemške obveščevalne službe BND Američanom predal več kot dvesto dokumentov, med njimi tudi o parlamentarnem preiskovanju afere NSA, in za to prejel 25.000 evrov.

V najnovejši aferi je več dvomljivih znamenj, med drugim je po navedbah revije Der Spiegel osumljenec, ki menda sploh ni imel dostopa do res pomembnih informacij, vohunske ponudbe pošiljal po elektronski pošti, na koncu tudi ruskemu konzulatu v Münchnu, zaradi česar so ga tudi zasačili. Nemške in ameriške obveščevalne službe dovolj tesno sodelujejo že brez tako amaterskega vohunjenja, in če so ameriški obveščevalci na Dunaju, kjer po navedbah poznavalcev mrgoli ruskih vohunov, res še plačevali za manj pomembne informacije, potem bi se morali v Washingtonu pošteno zamisliti.

Zamisliti bi se morali tudi, ali so se le ujeli v zanko, ki so jim jo nastavili sposobnejši tuji obveščevalci. Tudi nekateri nemški zagovorniki tesnega transatlantskega sodelovanja za širjenje svobode v Evropi in svetu pa se bojijo, da sedanja ameriška administracija svoje prioritete vidi drugje ter v boju proti terorizmu raje stavi celo na ad hoc koalicije z diktaturami v nekaterih delih sveta kot na negovanje odnosov s starimi preizkušenimi zavezniki. Tudi zato, ker so se teroristi z enajstega septembra 2001 radikalizirali v Hamburgu, Nemčija ne bo dosegla sporazuma z ZDA o odpovedi medsebojnega vohunjenja. Morda pa bi pomagala že transatlantsko soglasje in praksa, da imajo zagovornice politične, gospodarske in osebne svobode podobne interese in odgovornosti tudi v enaindvajsetem stoletju.