Neznosna lahkotnost odločanja

Reševanje vprašanja bančnih razlastitev se sprevrača v pravo politično farso.

Objavljeno
11. september 2019 19.00
Posodobljeno
12. september 2019 10.14
Foto Leon Vidic
Državni zbor je po več kot enomesečnih počitnicah vendarle sklenil nadaljevati postopek sprejetja težko pričakovanega zakona, ki naj bi razlaščenim vlagateljem bank le omogočil vložitev odškodninskih tožb. Ker gre za zakon, ki ureja skoraj milijardo evrov morebitnih terjatev ter utegne ta sodni postopek zaradi zapletenosti in številčnosti tožnikov postati proces desetletja ali kar stoletja, bi pričakovali, da se ga bodo poslanci lotili z največjo skrbnostjo. Namesto tega smo bili v torek priča neznosni lahkotnosti odločanja o zadevi, ki se tiče več kot 100.000 vlagateljev.

Začelo se je že s časovnico. Namesto da bi poslanci tako zahtevno obravnavo začeli zjutraj in torej imeli zanjo na voljo ves dan, so sejo sklicali popoldne, zato so po začetnih proceduralnih prerekanjih, opozicijski obstrukciji, prekinitvi zaradi nesklepčnosti na koncu brez resne razprave poleteli skozi številne vsebinske amandmaje k zakonu.

Nekateri opozicijski poslanci so sejo zapustili, ker da ne želijo sodelovati pri sprejemanju morebitnih novih neustavnih rešitev. Odpravljanje neustavnosti pri tako zapleteni materiji, kot je razlastitev bančnih vlagateljev, gotovo pomeni hojo po robu ustavnosti, a obračanje hrbta ne prinaša rešitve. Gre za problem, ki je izrazito polariziral vpletene deležnike, zato je težko najti rešitve, ki bi ustrezale vsem stranem. Zakon, ki ne bi spet končal na ustavnem sodišču, bo tako mogoče sprejeti le, če bodo vsi deležniki pripravljeni na določen kompromis.



Za to se bo treba odlepiti od stališča, da je cilj zakona v celoti poplačati vse razlaščene vlagatelje. Celjski primer, ko je sodišče odločilo, da mora banka nekdanjima lastnikoma podrejenih obveznic vrniti glavnico, je gotovo povečal apetite. Čeprav najbrž le malokdo verjame, da odvetnika nista vedela, za kaj dajeta več kot milijon evrov prihrankov.

Poslanka SAB je opozicijskega kolega v torek pravilno poučila, da bo treba v primeru drugih vlagateljev morebitno škodo oziroma podlago za odškodnino šele ugotoviti. A je na te svoje besede že v naslednjem hipu pozabila, ko je njena stranka populistično predlagala, da bi »socialno šibkim« razlaščencem omogočili poravnavo do 20.000. To je seveda v posmeh vsem resnično socialno šibkim, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec in o 20.000 evrih prihrankov lahko le sanjajo, kaj šele da bi jih vlagali v podrejene obveznice. Predlogu si nihče ni upal javno nasprotovati, vse pa pove izid glasovanja: predlog je bil sprejet z dvema glasovoma za in enim proti, kar šest poslancev pa se je glasovanja vzdržalo.

Pet let po bančnih razlastitvah se reševanje te zagate sprevrača v pravo politično farso, katere cilj postaja le populistično nabiranje političnih točk. Všečne, a nepremišljene rešitve, in sodno razčiščevanje bančnih izbrisov lahko trajajo v neskončnost.