Nič državnih ciljev

Revizija dosedanjih evropskih predpisov o energijski učinkovitosti bo predstavljena 29. julija. Mnogo organizacij opozarja, da so bili do zdaj premili. Tudi na tednu trajnostne energije se večinoma govori ravno o učinkoviti rabi energije, ki da je najboljši odgovor na ukrajinsko krizo, pa tudi na vojne razmere v čedalje več bližnjevzhodnih državah. Niti namere ZDA po novem zagonu poslovanja z Evropo, v stilu »dolgo smo že na isti strani, pomagali smo že po drugi svetovni vojni, zmoremo spet«, niso požele največjega navdušenja.

Prva je učinkovitost. Kljub temu pa komisar za energijo Gunther Oettinger pravi, da je treba ostati realen in ne sanjati o 40-odstotnem povečanju učinkovitosti rabe energije do leta 2030. Za tak cilj je tako ali tako le sedem držav, evropska komisija bi s takim predlogom preprosto pogorela. Tudi če bi to pomenilo grožnjo Rusiji, da Evropa ne bo potrebovala njenega plina. Na koncu namreč odloča evropski svet oziroma države.

Plin torej ostaja pomemben, tudi Južni tok je po sesutju vseh drugih projektov, zapletanju razmer na Bližnjem vzhodu, morda pa tudi zaradi odločne pridružitve Avstrije povsem sprejemljiv projekt. Plin ni zgolj nujen za ogrevanje energijsko neučinkovite vzhodne Evrope, je tudi, za zdaj, najboljša fleksibilna podpora obnovljivim virom. Pred vrati je le še preboj zemeljskega plina kot pogonskega goriva avtomobilov.

Slovenija je tako pred dvema ključnima izzivoma. Poskrbeti mora, da ne izgubi dela Južnega toka, ker bo ta prenašal srednjeročno pomembno gorivo, hkrati pa se lotiti obsežnega programa prenove stavb, da plina ne bo potrebovala za ogrevanje. Mogoče je, kažejo vse analize. Cene energije bodo rasle, brez dvoma. Nemškim termoelektrarnam se že ne izplača obratovati, brez njih pa sistem zdaj pade.