Nis(m)o vsi enaki
O bolezni in delu.
Odpri galerijo
Bolniki, ki so preboleli raka, so se javno oglasili: ne glede na bolezen si želijo delati. S tem so odprli novo polje bolnikovih, torej človekovih pravic. Pravico do dela, do zaslužka in vključenosti v družbo kljub bolezni. Ne le zase, ampak za vse bolnike, tudi tiste, ki nimajo tako usodne bolezni, kot je rak. S tem so stopili na tanek led. Da je bolan človek doma in kljub temu dobi plačilo, je civilizacijska pridobitev. Zavzemanje za nasprotno bi lahko zlorabili za zmanjšanje pravic. Ne le za bolnike z rakom, ampak tudi za druge. Denimo bolnike z zlomljeno nogo. Morda bi lahko pisarniška dela opravljali kljub zlomljeni nogi?
Rak, dolgo časa enoznačno smrtonosna bolezen, je danes pri več kot polovici obolelih zazadravljiv. Beseda pomeni, da veliko bolnikov živi še leta, tudi desetletja po tem, ko se je bolezen pojavila, a vedno obstaja možnost, da bodo celice ponovno podivjale. Bolniki po prebolelem raku težko dobijo službo, če jo imajo, jih v službi najprej pomilujejo, potem pa dajo na stranski tir. Če obstaja možnost, jih, da bi se izognili morebitnim težavam, kar takoj odpustijo, pripovedujejo zazdravljeni bolniki.
Zdravi zaposleni niso vsi enaki in si glede na sposobnosti, izobrazbo, delavnost, značaj najdejo vsak svoje mesto v (delovni) družbi. Enako je z bolniki. Kljub isti diagnozi niso vsi enaki. Zazdravljeni bolniki z rakom si zato prizadevajo za vključenost v delo: toliko, kolikor zmorejo, za dela, ki jih lahko obvladajo. Pri tem je glavna ovira zakon.
Zakon je črno-bel. Ne dopušča vmesnih stanj. Delaš ali ne delaš. Če si invalidsko upokojen in prejemaš (praviloma nizko) pokojnino, ne smeš nikoli več nič (pridobitno) delati. Drugi skupini bolnikov zakon omogoča, da delajo polovično, pri tem pa dobijo vsi omejitve za delo. Zapisane omejitve so za delodajalca alarm: človek ni več stoodstoten. Bolniki so prejšnji teden opozorili, da so kljub preboleli bolezni lahko koristni. Po zdravljenju potrebujejo individualno obravnavo za ponovno vključitev na trg dela. S tem se ukvarja celovita rehabilitacija bolnika. V razvitih državah jo imajo, pri nas (še) ne. Eden od pogojev za individualno rehabilitacijo so drugačni postopki obravnave bolnika v začetnem času bolniške. To je v Sloveniji trd oreh. Vsaj poldrugo desetletje že razpravljajo o njem na raznih forumih. Že dve vladi sta načrtovali ustanovitev enovite bolniško-invalidske komisije, a iz tega ni bilo nič. Tako so mnogi bolniki že leta na bolniškem dopustu.
Bolniki z rakom so odprli novo poglavje odnosa do dela v Sloveniji. Njihovo sporočilo, da lahko mnogi kljub bolezni delajo, je pomenljivo. Zavzeli so se za večjo individualnost obravnave ljudi. Nis(m)o vsi enaki.
Rak, dolgo časa enoznačno smrtonosna bolezen, je danes pri več kot polovici obolelih zazadravljiv. Beseda pomeni, da veliko bolnikov živi še leta, tudi desetletja po tem, ko se je bolezen pojavila, a vedno obstaja možnost, da bodo celice ponovno podivjale. Bolniki po prebolelem raku težko dobijo službo, če jo imajo, jih v službi najprej pomilujejo, potem pa dajo na stranski tir. Če obstaja možnost, jih, da bi se izognili morebitnim težavam, kar takoj odpustijo, pripovedujejo zazdravljeni bolniki.
Zdravi zaposleni niso vsi enaki in si glede na sposobnosti, izobrazbo, delavnost, značaj najdejo vsak svoje mesto v (delovni) družbi. Enako je z bolniki. Kljub isti diagnozi niso vsi enaki. Zazdravljeni bolniki z rakom si zato prizadevajo za vključenost v delo: toliko, kolikor zmorejo, za dela, ki jih lahko obvladajo. Pri tem je glavna ovira zakon.
Bolniki z rakom so opozorili, da so kljub preboleli bolezni lahko koristni.
Zakon je črno-bel. Ne dopušča vmesnih stanj. Delaš ali ne delaš. Če si invalidsko upokojen in prejemaš (praviloma nizko) pokojnino, ne smeš nikoli več nič (pridobitno) delati. Drugi skupini bolnikov zakon omogoča, da delajo polovično, pri tem pa dobijo vsi omejitve za delo. Zapisane omejitve so za delodajalca alarm: človek ni več stoodstoten. Bolniki so prejšnji teden opozorili, da so kljub preboleli bolezni lahko koristni. Po zdravljenju potrebujejo individualno obravnavo za ponovno vključitev na trg dela. S tem se ukvarja celovita rehabilitacija bolnika. V razvitih državah jo imajo, pri nas (še) ne. Eden od pogojev za individualno rehabilitacijo so drugačni postopki obravnave bolnika v začetnem času bolniške. To je v Sloveniji trd oreh. Vsaj poldrugo desetletje že razpravljajo o njem na raznih forumih. Že dve vladi sta načrtovali ustanovitev enovite bolniško-invalidske komisije, a iz tega ni bilo nič. Tako so mnogi bolniki že leta na bolniškem dopustu.
Bolniki z rakom so odprli novo poglavje odnosa do dela v Sloveniji. Njihovo sporočilo, da lahko mnogi kljub bolezni delajo, je pomenljivo. Zavzeli so se za večjo individualnost obravnave ljudi. Nis(m)o vsi enaki.