Nisi več moj prijatelj

Ko se poroči kakšen precej bogat človek, se hitro pojavijo govorice, da ga/jo je vzel/a zaradi denarja. Dvom ostane za vedno. Podobno je pri ravnateljih in ravnateljicah. Ko jih imenuje politika, so lahko še tako dobri, pa jih bo ves čas spremljalo vprašanje, ali so bili imenovani, ker so bili najboljši kandidati, ali zato, ker so bili najboljši za politiko.

Imenovanje ravnateljev vrtcev in osnovnih šol je od leta 2006 stvar svetov zavodov, v katerih je pet predstavnikov zaposlenih ter po trije predstavniki ustanovitelja in staršev. Na prvi pogled se zdi, da ima pravzaprav politika malo vpliva. Toda če pogledamo sestave svetov zavodov, na kar opozarja tudi protikorupcijska komisija, zgodba hitro dobi oznako visokega korupcijskega tveganja in visoke stopnje tveganja nasprotij interesov.

S pravim pristopom lahko svet zavoda dobi tako sestavo, kot si jo zaželi lokalna politika. Svoje predstavnike izbere sama, predstavniki staršev so malenkost trši oreh. Ko vzgojiteljica na začetku šolskega leta vpraša, kdo bi bil pripravljen sprejeti to tlako, večina gleda v tla. Potem funkcijo enemu preprosto ponudi, ta se noče zameriti in jo sprejme. Lahko je izbira čisto korektna, lahko pa se zgodi, da je pravzaprav skrbno načrtovana. Mar res mislite, da vzgojiteljice ne vedo, kateri starši so »problematični«? Ki bodo zahtevali neumnosti, kot sta manj sladkorja v prehrani otrok ali tajno glasovanje o izbiri ravnateljice?

Zadeva je lahko precej lažja, če je občina manjša. Tam se vsi med sabo poznajo, nihče se noče nikomur zameriti, zato pač županovemu sorodniku ne boš odrekel mesta v svetu zavoda. Točno se ve, kdo mora biti kje in zakaj. Gre za tako ponotranjen princip, da ni niti pomisleka, da morda ne bi naredili tako, kot bo bolje za aktualno občinsko oblast. In zato je lahko glasovanje o ravnatelju tudi javno. Saj se ve, da smo vsi za. Ker tisti, ki ni, ni več naš prijatelj. Primerov po državi je ničkoliko. Inšpekcija lahko izda zgolj mnenje oziroma priporočilo, ki pa ga sveti zavodov praviloma ne upoštevajo, ugotavlja protikorupcijska komisija. Zadevo bi šolsko ministrstvo rešilo tako, da bi minister spet dajal soglasje k imenovanju ravnatelja vrtca ali osnovne šole. Občine so pričakovano zgrožene, saj je to dobesedno nezaupnica županom, ki očitno ne znajo krotiti svojih interesov oziroma interesov svojih podanikov v ustanovah vzgoje in izobraževanja.

Stroka še ni prepričana, ali bo predlog ministrstva podprla. Ni namreč nujno, da bi soglasje ministrstva zmanjšalo vpliv politike, ker je tudi minister politik. Le da on pripada neki stranki, župan pa morda zgolj neki obskurni listi. Morda bo res treba zgolj ugotoviti, kot pravi glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj, kaj je manjše zlo. Velika stranka ali županova lista za prave vrtce? Je boljši zgolj tisti, ki je občinsko skrb za vrtec pocenil, ali tisti, ki si bo županu upal povedati, da se z njim ne strinja?

Vsekakor bo v odločitev treba vpeljati strokovnost. Trenutno to še ni možno, ker smo še v peskovniku in se prepiramo o eni lopatki.