Nižje od dna ne gre

Medtem ko novoizvoljeni vladniki prvič sestopajo iz koalicijskega vrha, so tudi fantje oziroma dekleta iz Slovenske vojske že dodobra očistili svojo opremo, ki jim je bila v pomoč pri odpravljanju posledic nedavnih poplav. Tudi dva ducata njih, ki so na državni cesti Žiri–Vrhnika postavljali montažni most C 200, pri čemer so si pomagali s štirimi tovornimi in tremi terenskimi vozili, je končalo svoje delo.

Kaj sploh počne, drugače, naša vojska? S tem vprašanjem obrambni strokovnjaki pogosto začenjajo razprave o, po njihovem mnenju, popolnoma zgrešeni smeri našega obrambnega sistema in iz tega izhajajoči nefunkcionalnosti naših malo več kot 7200 pripadnikov stalne sestave. Krivi so nejasni koncept, tu in tam skrivenčena linija poveljevanja, preveč uradnikov in, seveda, v odgovoru na preprosto vprašanje – kakšno vojsko bi imeli – povsem neodloč(e)na družba. Na to opozarjajo s teorijo ozaljšani obramboslovci, ki večinoma nikdar niso zares obuli vojaških škornjev, nosili blatnih lopat ali imeli v rokah strelskega orožja. Nekateri izmed njih oziroma tisti bolj športno naravnani, ki vedo, koliko stane, denimo, specialna gorniška oprema, k vsemu temu dodajo še opozorilo pred nepremišljenim zmanjševanjem obrambnih sredstev vladnih politik.

Najmanj strokovnjakov med vsemi je takih, ki obrambnemu sistemu znajo in véjo razložiti, zakaj in kako profesionalno v vojski (in iz vojske) graditi vse tiste strukture znotraj in okoli nje, ki jih zahteva njena narava dela. Takšni strokovnjaki so redki in še takrat, ko se je ena izmed njih zavihtela na čelo obrambnega ministrstva (Ljubica Jelušič), se je na koncu večina idej sfižila in ostalo je zgolj pri SPOR (strateškem pregledu obrambnega resorja).

Slovenski obrambni sistem danes potrebuje predvsem dobrega politika. Takšnega, ki ne bo več jemal (ker res ni več kje vzeti, ker ni denarja za vzdrževanje tako specifične kot osnovne opreme, ker že predolgo ni modernizacije in napredovanj, ker ni več motivacije in ker je edino, kar je še ostalo vojakom od Slovenske vojske, glorificirano domoljubje, s katerim se pač ne da plačati položnic), ampak bo pomagal generalštabu odgovarjati na zahteve zavezništva na eni in potrebe naroda na drugi strani. Oba skupaj in vsi njuni pribočniki – tudi tisti z višjimi čini, ki se še ne bodo znašli v pokoju – morajo imeti danes v mislih zgolj eno: slovenskega vojaka. Tako tistega, ki gre iz sistema, kot onega, ki vanj po vseh navzkrižjih in obljubi o minorni plači navkljub vstopi. Pomembno je njegovo šolanje, pomembno je, da ga znamo zadržati v sistemu, ker je nujno, da je v sestavi največ takšnih vojakov.

Če se tega kot družba ne zmoremo dogovoriti, potem moramo začeti razmišljati o alternativah. Pri tem pa je ideja o državi brez vojske – sploh z vidika sedanje mednarodne varnosti – brezumna. Zato je treba politiko iskanja bližnjic in polovičnih ukrepov v našem obrambnem sistemu končati. Nižje od dna namreč ne gre.