Nora »hoška drama«

Je licemerje, če okoljske organizacije, ki jih v izdatni meri financira okoljsko ministrstvo, zagrozijo s pritožbami na okoljsko soglasje, ki ga spiše prav to ministrstvo? Govor je o Magni, trenutno najbolj razvpiti zgodbi v državi.

Glavne vloge v njej so si razdelili avstrijska Magna, zagreta potencialna investitorica v lakirnico tostran Karavank, še bolj zagreta slovenska vlada, ki želi na problemsko območje Štajerske z več tisoč brezposelnimi pred parlamentarnimi volitvami pripeljati močnega tujega vlagatelja, in slovenski okoljski nevladniki, ki jim je kmetijskih zemljišč za lakirnico enako žal, kot če tisoče Štajercev nima za kruh. Dramaturgija zahteva, da nevladniki sporni tuji naložbi sprva nasprotujejo, se o njej pogajajo in se na koncu z njo strinjajo; nekaj časa morajo s pritožbo na soglasje groziti vsi, na koncu le nekateri … med vsemi so tudi nevladne zasebne fundacije, ki živijo od državnih nakazil. Nekatere celo zelo dobro. Ni je boljše podstati za razprtijo. V takih razmerah lahko vzklije le razdor. Boj za zdravo okolje pa postane drugotnega pomena.

Slovenske vlade se že leta ne pogajajo za dobro človeka, Mop in Arso pa izdajata soglasja, ki padajo kot domine: Lafarge, Teš, Magna ... V primeru Magne je bilo bitke za okolje konec tisti hip, ko je padla odločitev o prodaji zemlje. Takoj. V lakirnici hrana ne raste. Drugi konec je bitka za okolje doživela s privolitvijo, da lahko karoserije iz Gradca vozijo lakirat v Hoče. Nevladniki, zasebni gor ali dol, ki so v zgodbo vskočili po teh dveh žalostnih koncih, so se lahko pogajali samo še o »ostanku«. Država se je v glavni bitki predala. Nevladniki so lahko dobili le stransko. In so tudi jo, ko so se izpogajali o prometu po železnici, o monitoringu, o gozdu, požarnem redu …

Absurd je, da se nevladne organizacije financirajo iz javnega denarja. Še večji absurd je, če država njihovo financiranje razume napak: če jih financira, še ne pomeni, da ne bodo opravile svojega dela, da se ne bodo pritožile na sporna okoljska soglasja. Pritiski nevladnikov so edina prava protiutež pritiskom kapitala.

A dokler Slovencem ne prodre v zavest, da bi lahko sami financirali okoljske organizacije, neodvisne od politike in javnega denarja, bodo odgovori na uvodno vprašanje vsaj trije: kategorično pozitiven (»licemerje je trošiti sredstva države za bitko proti državi«), radikalno negativen (»ne vlada, samo nevladniki se v tej državi še borijo za človeka«) in tretji, descartovski, »mislimo, torej smo«. In če mislimo, smemo podvomiti tudi o tem, ali so res lahko vsi nevladniki, ki se pojavljajo v postopku za izdajo soglasja Magni, stranke v postopku. Ali je Arso preveril njihov status? Ali res vsi delujejo? So vsi oddali lansko poročilo o poslovanju? Se za nikomer ne skriva politika, nova opcija na prihodnjih volitvah s plus točkami na račun Magne? Vprašanja so nora. Pa saj smo »hoško dramo« tudi naredili takšno ...