Nova politika

Praksa, da vsaka sprememba vlade sproži tudi množične menjave, vse bolj velja tudi v Sloveniji.

Objavljeno
14. februar 2012 19.50
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika
Nov način kadrovanja – to je bilo geslo in vodilo predvolilne kampanje in nato mandata prejšnjega predsednika vlade Boruta Pahorja. Temeljil je na nekaj predpostavkah. Da segajo politično imenovani kadri samo do ravni državnih sekretarjev in direktorjev direktoratov. Da vlada nikogar ne bo zamenjala pred iztekom mandata, če mu ne bo dokazala slabega dela. Da v kadrovanja v podsisteme vlada sploh ne bo posegala in bo zato izbiro preložila na novo izumljene strokovne organe, kot so Kas in Aukn. Pri tem bo vlada vztrajala, je govoril Pahor; na tem bo padla ali obstala.

A se je zapletlo že na začetku, ko je Pahor nepričakovano imenoval Dimitrija Rupla za svojega svetovalca, Anžetu Logarju pa ponudil mesto vodje urada za informiranje. Zavezniki so bili zgroženi zaradi premierove udvorljivosti do nasprotnikov, tekmeci so jo razumeli kot šibkost in nekompetentnost. Nova kadrovska politika se je pozneje potrdila kot eden najbolj problematičnih in nedomišljenih projektov. Tudi Pahorjeva vlada je namreč brez vsakega dvoma izbirala ljudi, ki so ji bili politično blizu. Kadar se ni odločala – kar je bilo tudi pogosto –, pa tega javnost ni razumela kot nevmešavanje oblasti, ampak kot izogibanje odgovornosti. A Pahor je vztrajal: sistem ni brez napak, vzpostavili pa so nove standarde, ki bodo veljali tudi za prihodnje vlade. Odslej kadrovskih cunamijev ob menjavah oblasti ne bo več.

Nekdanji predsednik vlade se je zmotil. Kaže namreč, da je imela nova kadrovska politika prav nasprotni učinek. Janševa vlada je – pričakovano – že na prvi seji bliskovito ukrepala. Na mesto direktorjev urada za komuniciranje, Sove in urada za verske skupnosti je brez zadrege imenovala ljudi iz kroga vladajočih strank, predvsem pa je umaknila tiste, ki so blizu nekdanji oblasti. A tokrat je javnost ta kadrovski udar sprejela presenetljivo ravnodušno. Opozicija se ni niti oglasila. Nobenega števca kadrovskih menjav niso postavili, nobenih protestov ali opozoril ni bilo. Nasprotno, Janković je takoj po imenovanju nove vlade povedal, da ima oblast pravico, da s prevzemom vzvodov odločanja postavi tudi svojo ekipo. Pahor je molčal.

Opozoril, da je v Sloveniji usposobljenih in strokovnih kadrov le za vlado in pol, ki so se ponavljala ob vsaki menjavi oblasti, tokrat skoraj ni več. Kar kaže, da je večna dilema, kako ustaviti negativno kadrovsko selekcijo in kako spraviti najboljše ljudi na prava mesta, zaključena. Praksa, ki je uveljavljena, denimo, v ZDA, da vsaka sprememba administracija pomeni tudi množične menjave na nižjih ravneh s politično primernimi kadri, zdaj očitno brez sprenevedanja velja tudi v Sloveniji.

Za ta zasuk seveda ni kriv samo neuspeh Pahorjeve nove kadrovske paradigme. Kriza in negotovost sta prehudi, da bi se javnost vznemirjala zaradi usode državnih uslužbencev in funkcionarjev, tudi če jih neupravičeno odnese politična čistka. Kar pa vendarle ne pomeni, da ima Janševa vlada že na stežaj odprta vrata, da znova kadruje povsod in le po načelu politične primernosti. Javnost je morda malodušna, vendar gotovo ni pozabila, da je Slovenijo danes treba reševati z dna tudi zaradi takšne kadrovske politike minulih vlad.