Novembra osorej
Polovica Američanov je prepričanih, da državo vodi rasist in šovinist.
Sredi tedna bo minilo leto dni, ko so Američani – in z njimi ves svet – osuplo strmeli v predsedniške volilne rezultate. Donald Trump je morda izgubil pri štetju glasov, toda bizarni ameriški volilni sistem je zvezdnika resničnostne televizije posadil v Belo hišo. Odločile so njegove zelo tesne zmage v zveznih državah na severovzhodu ZDA, zadnje tedne pa dobivamo vse bolj jasno podobo, kaj se je dogajalo v mesecih pred 8. novembrom.
Javnih je vse več kosov ruskega mozaika, množične kampanje laži prek družbenih medijev, plačane z rublji, in spletnih napadov na demokratsko stranko, ki so razkrili e-pošto volilnega štaba Hillary Clinton ter povzročili javno pranje njenega umazanega perila pred volitvami. Rusofili radi papagajsko ponavljajo uradna sprenevedanja Kremlja, toda več ko vemo o spletnem dogajanju, bolj se kaže dirigentska palica Moskve. Naslednikom KGB-jevske agitpropovske šole je treba priznati, da so več korakov pred drugimi razumeli, kako so v času zatona »osrednjih medijev« in razpršenega sprejemanja informacij družbeni mediji postali poceni orožje za množično uničevanje.
Zlasti če kampanja samozaverovano tišči glavo v pesek in uporablja strategijo iz prejšnjega desetletja. Demokrati se še vedno niso resno izprašali, kako je lahko ena najbolj usposobljenih političark izgubila volitve proti »neumnemu kandidatu« (lanske besede takratnega britanskega premiera Davida Camerona). Jutri se bo pranje perila nadaljevalo s knjigo Donne Brazile, nekdanje predsednice nacionalnega odbora demokratov, v kateri opisuje motnje in nesoglasja v vrhu stranke ob slabo vodeni kampanji. Menda naj bi septembra lani, ko je Clintonovo med prebolevanjem pljučnice v javnosti obšla slabost, celo razmišljali, da bi namesto nje kandidirali podpredsednika Joeja Bidna.
Clintonovi so morda v tolažbo zgodovinsko nizka podpora Trumpu in mnenje dveh tretjin Američanov, da novi predsednik v prvih devetih mesecih ni storil veliko. Polovica jih je prepričanih, da državo vodi rasist in šovinist. Družba je globoko razklana, iz republikanske stranke pa izganja preostanek zmernežev in daje priložnost najbolj skrajnim glasovom. George Bush mlajši ugotavlja, da je bil »zadnji republikanski predsednik«, njegov oče je raje volil za Clintonovo kot za »napihnjenca«. Mnogi so mnenje nekdanjih neoliberalnih predsednikov razumeli kot dokaz o zatohlosti uveljavljenih politikov, Trumpa pa kot svež veter, ki bo »izsušil močvirje v Washingtonu«.
Toda to je morda največja ukana newyorškega milijarderja – nezadovoljne in jezne mu je uspelo nasukati, da je rešitev za njihove težave. Zdaj v vladi sedijo milijonarji in bančniki z Wall Streeta, predlagana davčna reforma naj bi po nekaterih ocenah najbolj udarila srednji razred, Trumpovi družini pa prihranila 600 milijonov dolarjev. Nekateri analitiki trdijo, da so možnosti za vojno z jedrsko Severno Korejo kar 50-odstotne, svet pa se mora zanašati na generale v Beli hiši, ki menda preprečujejo najhujše prebliske ne ravno uravnovešenega predsednika.
Javnih je vse več kosov ruskega mozaika, množične kampanje laži prek družbenih medijev, plačane z rublji, in spletnih napadov na demokratsko stranko, ki so razkrili e-pošto volilnega štaba Hillary Clinton ter povzročili javno pranje njenega umazanega perila pred volitvami. Rusofili radi papagajsko ponavljajo uradna sprenevedanja Kremlja, toda več ko vemo o spletnem dogajanju, bolj se kaže dirigentska palica Moskve. Naslednikom KGB-jevske agitpropovske šole je treba priznati, da so več korakov pred drugimi razumeli, kako so v času zatona »osrednjih medijev« in razpršenega sprejemanja informacij družbeni mediji postali poceni orožje za množično uničevanje.
Zlasti če kampanja samozaverovano tišči glavo v pesek in uporablja strategijo iz prejšnjega desetletja. Demokrati se še vedno niso resno izprašali, kako je lahko ena najbolj usposobljenih političark izgubila volitve proti »neumnemu kandidatu« (lanske besede takratnega britanskega premiera Davida Camerona). Jutri se bo pranje perila nadaljevalo s knjigo Donne Brazile, nekdanje predsednice nacionalnega odbora demokratov, v kateri opisuje motnje in nesoglasja v vrhu stranke ob slabo vodeni kampanji. Menda naj bi septembra lani, ko je Clintonovo med prebolevanjem pljučnice v javnosti obšla slabost, celo razmišljali, da bi namesto nje kandidirali podpredsednika Joeja Bidna.
Clintonovi so morda v tolažbo zgodovinsko nizka podpora Trumpu in mnenje dveh tretjin Američanov, da novi predsednik v prvih devetih mesecih ni storil veliko. Polovica jih je prepričanih, da državo vodi rasist in šovinist. Družba je globoko razklana, iz republikanske stranke pa izganja preostanek zmernežev in daje priložnost najbolj skrajnim glasovom. George Bush mlajši ugotavlja, da je bil »zadnji republikanski predsednik«, njegov oče je raje volil za Clintonovo kot za »napihnjenca«. Mnogi so mnenje nekdanjih neoliberalnih predsednikov razumeli kot dokaz o zatohlosti uveljavljenih politikov, Trumpa pa kot svež veter, ki bo »izsušil močvirje v Washingtonu«.
Toda to je morda največja ukana newyorškega milijarderja – nezadovoljne in jezne mu je uspelo nasukati, da je rešitev za njihove težave. Zdaj v vladi sedijo milijonarji in bančniki z Wall Streeta, predlagana davčna reforma naj bi po nekaterih ocenah najbolj udarila srednji razred, Trumpovi družini pa prihranila 600 milijonov dolarjev. Nekateri analitiki trdijo, da so možnosti za vojno z jedrsko Severno Korejo kar 50-odstotne, svet pa se mora zanašati na generale v Beli hiši, ki menda preprečujejo najhujše prebliske ne ravno uravnovešenega predsednika.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji