Nujen nov obraz na županskem položaju

Če se je še pred kratkim zdelo, da bodo Mariborčani na županskih volitvah lahko izbirali le med Andrejem Fištravcem in Francem Kanglerjem, se je v zadnjih dneh izoblikovala alternativa, ki napoveduje veliko bolj negotovo tekmo.
Objavljeno
12. oktober 2018 09.42
Posodobljeno
12. oktober 2018 09.42
Foto Tadej Regent/delo
Res je med petnajsterico tudi veliko nekakšnih nedeljskih kandidatov, ki bodisi obljubljajo popolnoma deplasirane projekte ali pa odkrito priznavajo, da na izvolitev sploh ne računajo in zgolj reklamirajo svoje siceršnje aktivnosti, vendar so se pojavili tudi takšni, ki imajo realne možnosti, da premagajo oba favorita.

Kar je gotovo razveseljivo. Kangler in Fištravec poosebljata vse tisto, kar je Maribor potisnilo v inferioren položaj gospodarske, kulturne in politične oziroma kar vsesplošne province. Za oba je značilna iracionalna megalomanija brez stvarnih realizacij, mešetarjenje z vodilnimi garniturami v občinskih podjetjih in avtokratsko, neredko tudi arogantno vodenje mesta brez smisla za komunikacijo, čeprav je ena od pomembnih nalog župana tudi to, da usklajuje ideje in pobude ter predstavlja mesto tudi navzven s svojo uglajeno in kultivirano podobo.

Predvsem pa je zanju značilno popolno nepoznavanje županskih pristojnosti in obveznosti. Naloga župana niso izletniška popotovanja po svetu, iskanje fantomskih tujih vlagateljev in podpisovanje formalnih dogovorov o sodelovanju z mesti na drugem koncu zemeljske oble, ki niso vredna niti papirja, na katerem so natisnjena, prav tako ne kopanje ogromne luknje, kjer naj bi stal mega kulturni center, nato pa se v njem nabira deževnica. Seveda je nekaj velikopoteznosti zelo zaželene, nikakor ni dovolj krpanje lukenj na cestah in dotrajanem vodovodu, vendar pač skladno s pristojnostmi, prioritetami in razpoložljivim denarjem.

Potrebujemo ambicioznega, razgledanega, spodobnega in konsenzualnega župana. Ki se bo znal pogovarjati tako s profesorjem na univerzi kot s slehernikom, ki je zašel v socialno stisko in ki bo – zaradi lastnega interesa in ne zaradi protokolarnih obveznosti ali praznega imidža – kdaj sedel tudi v gledališko ali koncertno dvorano, šel na klepet v dom za brezdomce ali prisluhnil podjetniškim in razvojnim idejam. Potem morda ne bo več težav pri zagotavljanju kulturne in druge infrastrukture ali pri revitalizaciji starega mestnega jedra, namesto milijonov, porabljenih za idejne načrte in improvizirane rešitve, bo mesto postopno res dobilo drugačno podobo.

Med petnajsterico kandidatov in kandidatk je nekaj takšnih, ki bi se lahko kvalificirali za tovrsten potencialni preobrat. Ne tisti, ki so na takšnih in drugačnih političnih funkcijah v mestu že bili, še manj tisti, ki so se čez noč in brez posebnega premisleka odločili kandidirati, temveč tisti redki, ki imajo resen namen in vzbujajo vsaj določeno stopnjo zaupanja. Mednje gotovo sodita, recimo, Igor Domanjko ali Saša Arsenovič, ki je včeraj tudi uradno potrdil svojo kandidaturo, ne nazadnje Arsenovič sodi med že skoraj čudaške investitorje, saj je v različne dotrajane objekte v mestu do zdaj vložil že zelo veliko denarja, čeprav bi se mu vložek kam drugam gotovo veliko bolj obrestoval.

Slovenski volivec sodi med nepredvidljive, zelo pogosto se odloča na podlagi emocij, racionalno težko razložljivih preferenc ali kapricioznih odločitev v zadnjem trenutku. Pri tem imamo opraviti z dvema skrajnima tipoma – takšni previdnejši se bojijo vsake spremembe in zato vedno znova obkrožijo isto opcijo ter takšni, ki vedno stavijo na nov obraz, čeprav je ta popolnoma brez ustreznih kvalifikacij. Obe možnosti sta slabi, vendar bi bila tokrat za Maribor gotovo boljša druga, torej nov obraz. Oziroma ne samo boljša, ampak kar nujna.