O nekem telefonskem klicu

Pri nas se vlade in ministri menjavajo z veliko večjo hitrostjo od trajanja direktorskih mandatov.

Objavljeno
13. september 2019 18.00
Posodobljeno
13. september 2019 18.00
FOTO: Uroš Hočevar
Neznanega dne leta 2017 je socialdemokrat Thomas Drozda, takratni avstrijski minister, pristojen za kulturo, iz svoje dunajske pisarne na Minoritenplatz 8 zavrtel telefonsko številko bavarskega državnega gledališča Residenztheater v Münchnu. Želel je govoriti z umetniškim vodjem. To je bil leta 1961 v Volšperku na avstrijskem Koroškem rojeni koroški Slovenec, sicer pa eden najbolj cenjenih evropskih dramskih in opernih režiserjev – Martin Kušej.

Mogoče ni bilo čisto tako. Mogoče se je prvi pogovor med avstrijskim ministrom in Martinom Kušejem zgodil na Dunaju, iz oči v oči. Morda je minister režiserja najprej nagovoril z e-pismom. Kakorkoli. Minister je Kušeju ponudil mesto direktorja enega najuglednejših evropskih gledališč – dunajskega Burgtheatra. Skratka, ponudil mu je volan prestižnega, častitljivega in drugega najstarejšega gledališkega rolls-roycea s petsto zaposlenimi. Natančneje rečeno: povabil ga je, naj se prijavi na razpis. Med enajstimi prijavljenimi je minister nato izbral Kušeja.



Svoj mandat je nastopil na začetku septembra, čeprav je ministra Drozda že čez nekaj mesecev po predčasnih volitvah nasledil minister iz ljudske stranke, tega pa letos spomladi, ko so Avstrijci dobili tehnično vlado, nestrankarski kandidat. In čeprav je Kušej znan kot družbeno angažiran režiser, alergičen na vsakršen, še posebno desničarski populizem, za povrhu pa o avstrijski kulturni politiki ni imel ravno najboljšega mnenja. V Avstriji pravzaprav ni živel že 26 let. Režiral je po številnih evropskih gledaliških in opernih hišah. Ne nazadnje v Ljubljani.

Kušej je svoje imenovanje na tiskovni konferenci razglasil tudi za uspeh slovenske manjšine, ki mu je bila za to hvaležna. Na tej strani meje ni bilo čutiti posebnega navdušenja ali ponosa, da bo znameniti dunajski teater vodil koroški Slovenec. A to le mimogrede. Poante, ki jih želim ob tej zgodbi izpostaviti, so drugje.

Prva je pravica in odgovornost pristojnega ministra, da kadruje, da se odloči in da prevzame odgovornost za to, komu bo zaupal vodilno mesto državne kulturne institucije. In ostane živ, saj tega nihče nima za zločin. Nasprotno: uspešnost ministrskega mandata se meri tudi po tem, koga je minister izbral za vodenje državnih ustanov. Gotovo je tak minister z direktorji tudi v nenehnem stiku, saj želi vedeti, ali je vse v najlepšem redu. Druga poanta je, da direktorja državne kulturne institucije imenuje že dve leti pred začetkom samega mandata. S tem aktualnemu direktorju zagotovi čas za iskanje novih izzivov, morda mu celo sam ponudi kakega, bodočemu pa čas za pripravo programa in kadrovskih sprememb.

Kako je s tem pri nas? Razpisi za direktorska mesta kulturnih nacionalk (pa tudi lokalk) se navadno pojavijo tik pred dvanajsto, zato ni nič nenavadnega, da je minister, ker je mandat direktorja medtem pač potekel, prisiljen nastavljati začasne vedeje. Tudi tožbe neizbranih kandidatov niso pri nas nič nenavadnega, prej pravilo.

Če mesto na koncu zasede nov direktor, mora prvo leto pač stisniti zobe, saj izvaja program, ki si ga je zamislil nekdo drug. Kadrovati ne more. To pomeni, da si ne more ustvariti svoje ekipe, ampak jo v celoti podeduje. Kušej si jo je lahko. Po drugi strani aktualni direktor do konca ne ve, ali lahko, če ga to seveda zanima, računa na še en mandat. Če ga ne dobi, je tako rekoč čez noč postavljen na cesto. Ne glede na to, ali je bil uspešen ali ne. Najbolj znan tak primer pri nas je bil gledališki režiser Janez Pipan, med letoma 1994 in 2008 ravnatelj ljubljanske Drame. V tem obdobju jo je dvignil na vrhunsko raven in upravičil njeno osrednjo vlogo. Ni problem to, da po štirinajstih letih vodenja ni dobil še enega mandata, ampak to, da mu minister ni ponudil novega izziva, vrednega njegovih sposobnosti. To ni bilo samo nepravično do Pipana, ampak tudi slabo za slovensko kulturo. Vse do danes Drama še ni imela ravnatelja njegovih kompetenc.

Pri nas se vlade in ministri menjavajo z veliko večjo hitrostjo od trajanja direktorskih mandatov. V trinajstih dosedanjih vladah je sedelo sedemnajst različnih ministrov, pristojnih za kulturo. Kaj to pomeni za dejansko vsebino sodelovanja med ministrom in direktorji? Da je to predvsem vljudnostno in da morajo vsebinske, kadrovske in finančne probleme direktorji reševati z uradništvom. Namesto da bi bili direktorji kulturnih nacionalk stalen gremi v ministrovi pisarni, so postavljeni v podrejeno vlogo prijaznih in neproblematičnih prosilcev za morebitna dodatna sredstva ali naslednji mandat. Ministri se tako seveda počutijo pomembnejši, kot so v resnici, uradništvo pa ima pri odločanju o »tekočih zadevah« pa tudi »trdnejših strategijah« nacionalnih kulturnih institucij preveč besede.

Če so bile v preteklosti nekatere nacionalke priče nenehnim kadrovskim turbulencam, odstopom in zamenjavam, povzročenim bodisi zaradi nesposobnosti direktorjev bodisi zaradi strankarskega nastavljanja »naših« kadrov, so po drugi strani posebnost slovenskega kulturnega prostora tudi dolžine direktorovanj.

Zakaj bi po nekem obdobju – največ treh mandatih, torej petnajstih letih – sploh menjavali sposobne in uspešne direktorje javnih ustanov? Razlogov, vrednih razmisleka, je kar nekaj. Med njimi ta, da najbrž obstajajo še sposobnejši, a nimajo možnosti, da bi to pokazali.


Po upokojitvi Mitje Rotovnika, ki je Cankarjev dom vodil 32 let, je štafeto prevzel Darko Brlek, ki je na vrhu Festivala Ljubljana od leta 1992. Napovedal je, da se bo potegoval za še en mandat, in ne gre dvomiti, da mu ga ljubljanski župan ne bo potrdil. Takoj za njim je Zdenka Badovinac, na čelu Moderne galerije od leta 1993. Če pogledamo malce ven iz kulture v najožjem pomenu besede, je s tema ustanovama primerljiv recimo ZRC SAZU, po svoje seveda tudi pomembna kulturna institucija – že od leta 1992 jo vodi Oto Luthar.

Naslednji v vrsti je Danilo Rošker. Leta 2001 je bil najprej imenovan za vršilca dolžnosti direktorja SNG Maribor, od leta 2003 pa ima polni mandat, sedanji mu bo potekel leta 2023. Direktorica Narodne galerije je leta 2005 postala Barbara Jaki, ki se bliža koncu svojega tretjega mandata. Tretji mandat na čelu Mestnega gledališča opravlja tudi Barbara Hieng Samobor, prvega je nastopila leta 2007. V tretji mandat se je pravkar podal še direktor Kina Šiška Simon Kardum, ki je na tem mestu od leta 2009. Da bo ponovno kandidiral, je napovedal tudi direktor Mestnega muzeja in galerij Ljubljana Blaž Peršin, ki je na čelu te ustanove od istega leta kot Kardum.

Slovenski kulturni kadrovski bazen seveda ni brez dna. Zato je utemeljeno vprašanje, zakaj bi po nekem obdobju – največ treh mandatih, torej petnajstih letih – menjavali sposobne in uspešne direktorje? Obstaja nekaj razlogov, vrednih razmisleka.

Najprej: gre za javne ustanove, financirane z javnim denarjem, ki jih ne bi smeli poosebljati, kar se v primeru celega niza zaporednih mandatov po logiki stvari prej ali pozneje zgodi – ustanova to sem jaz sindrom. Potem: gre za ustanove, ki jih poganja ali bi jih vsaj morala poganjati nenehna kreativnost, inventivnost, prodornost. To je mogoče samo, če so kadrovsko prepišne. Naprej: normalno je, da v okviru sicer skromnih možnosti vsak direktor sestavi svoj krog (zunanjih) sodelavcev. V predolgem mandatu to pomeni, da so ti sodelavci isti, krog postaja »ena draga vas domača«, množica preostalih pa nikoli ne dobi priložnosti, da bi se izkazala. Najprej iz leta v leto, nato iz desetletja v desetletje. To pripelje tudi do problema generacijske diskontinuitete. Tisti, ki imajo za sabo že več kot dvajset let direktovanja v isti ustanovi, so prvi mandat nastopili relativno mladi, tudi zelo mladi, zato nekateri celo brez vsakršnih predhodnih vodstvenih izkušenj (pa so jih pozneje, za vsak primer, dopisali v pogoje za »svoje« delovno mesto …). Številni morda enako ali celo bolj sposobni in kompetentni mladi kandidati te možnosti niso in ne bodo nikoli imeli. Kadrovski bazen je zato še manjši. In ne nazadnje: dokazano uspešni direktorji bi bili za ministra dragocen kader za vse tiste institucije, ki so zaspale in potrebujejo izkušene ljudi, da jih potegnejo iz letargije ali celo za vodilna strokovna mesta na ministrstvu samem.

Thomas Drozda je kljub svoji vnaprejšnji odločitvi gotovo natančno proučil vse, ki so se prijavili na razpis za direktorja Burgtheatra. In prav tako gotovo je opravil nekaj nadaljnjih klicev ... Saj res, ali naš minister pozna telefonsko številko direktorja dunajskega Burgtheatra?