O soncu in senci

Svojih neto napak niti Grčija niti Slovenija ne moreta podtakniti nikomur drugemu.

Objavljeno
19. junij 2012 21.15
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Sporočilo grških volitev je tako v Grčiji kot v Evropski uniji že jasno. O dolgovih in finančnih ukrepih se je mogoče na novo pogovarjati, vendar le o njihovem načinu in nikakor ne o dejstvu, da jih je treba poplačati. Kar se je na nedeljskih volitvah zgodilo v Grčiji, se marsikje v Evropi, vsekakor pa v Sloveniji, dogaja ves čas: kakor koli že ljudje premešajo karte, jih vedno premešajo s svojimi rokami in s svojimi motivi, ti pa na koncu vedno vodijo v enako izhodišče.

Če kaj, bodo Grki dosegli to, da bodo evropske finančne institucije in evropska politika zelo pozorni na morebitne »vojne« dobičkarje. Zdi se, da je ljudi mogoče prepričati, naj se spopadejo z lastnimi napakami le, če verjamejo, da se z njimi nekdo ne bo finančno okoriščal.

V zameno – menda predvsem zaradi strahu pred drugačnim scenarijem – bodo vsaj Nova demokracija, socialisti, morda še katera stranka sestavili proevropsko in proevrsko koalicijo. Nauk volitev izhaja iz vprašanja, zakaj so sploh imeli volitve in zapravljali čas, če so se vrnili v enako izhodišče kakor pred njimi. EU se je lahko naučila, da suverene države niso tehnični laboratorij, temveč živi politični organizmi, s katerimi bo v bruto razrezu treba deliti tudi lastne napake. Toda Grčija je morala uvideti, da svojih neto napak ne more podtakniti nikomur drugemu in da te same po sebi ne bodo odpravljene niti, če gredo ljudje na deset krogov volitev.

Ta ugotovitev je pomembna, ker je univerzalna. Tudi ko v Evropski centralni banki (ECB) rečejo, da je temeljno sporočilo centralnih bančnih oblasti to, da je dolgove vedno treba plačati, se v tej izjavi skriva paradoks, kajti nacionalne države se do lastnih bank politično obnašajo tako, kakor da smejo biti sod brez dna in jih je vedno treba reševati za vsako ceno. Tudi slovensko NLB. Slovenija se čisto po grškem vzoru vedno znova znajde na volitvah in na referendumih.

Na koncu se prav tako sreča s svojim izhodiščnim vprašanjem. Omejevanje referendumov bi bilo vseeno le bližnjica, po kateri se pride na daljšo pot, povrhu niti Slovenija niti Grčija nimata takšne politične kulture, da bi politične zaveze ene oblasti zavezovale tudi naslednjo oblast. To pravilo seveda ne velja pri konkretnih bančnih dolgovih.

Če kapitalu zato politično ni uspelo zlomiti Grkov, so jih na kolena spravili dolgovi, ki so jih najemali, da bi zavarovali svoj življenjski slog. Mar ni ravno v tem problem Slovenije? Pahorjeva vlada je najemala preveč kreditov, da bi zavarovala socialne standarde, ki jih finančna konstrukcija države ni več vzdržala. In kaj so naredile predčasne volitve? Poglobile so finančno luknjo in pripeljale novo oblast, ki je to luknjo kopala najbolj vneto.

Vseeno imajo volilna (ali referendumska) sporočila na ljudi učinke, čeprav streznitvene in samoobtožujoče: dokler sije sonce, pred svojo senco ne moreš pobegniti, četudi zaviješ v gozd. Na koncu se plača vse, kar si dolžan, in ko je to storjeno, lahko izdajaš račune vsem, ki so ti dolžni. Grki v nasprotju s Slovenci to dvoje poskušajo združiti kar v nastajajoči vladi.