Občasno je nujno sestopiti s Parnasa

Umetnost in kritika: O pobalinski lahkotnosti prepovedi obiska predstav in groženj s klofutami.
Objavljeno
06. november 2014 20.16
IGRA O ANTIKRISTU Oratorij po mariborski nadškofiji.
Peter Rak, Maribor
Peter Rak, Maribor
Največja grožnja svobodi je odsotnost kritike. Misel nigerijskega dramatika in pesnika ter nobelovega nagrajenca Wole Soyinke se sicer nanaša na družbena ali celo ozko politična vprašanja, vendar je povsem uporabna tudi v kulturi in umetnosti. Če nič drugega, so ocene umetniških projektov v medijih v sedanji hiperprodukciji skoraj edino vodilo, kaj in zakaj je nekaj vredno naše pozornosti, brez ustrezne mediacije se kaj hitro utopimo v morju atrakcij, ki jih ponuja sedanja kulturna scena.

Ali je kritika afirmativna, nevtralna ali negativna, je pravzaprav drugotnega pomena. No, za nekatere očitno ne, režiser Sebastijan Horvat je kritičarki Zali Dobovšek zaradi ocene predstave Igra o antikristu prepovedal obisk njegovih predstav; še več, svetoval ji je, naj se ga izogiba v velikem loku, saj bi se lahko zgodilo, da bi tako, kot je ona z zapisom »oklofutala« njegov projekt, on oklofutal njo. Dobesedno, brez metaforičnega podtona. Pa čeprav bi bila to samo fiktivna, tako rekoč simbolična grožnja, na kar se zdaj sklicuje Horvat, je to pobalinskost, vzvišenost in aroganca brez primere, ob takem diskurzu, ki si jo privošči renomirani režiser in izredni profesor na AGRFT, se postavi vprašanje avtonomnosti in neodvisnosti umetnostne kritike, ki si jo očitno marsikdo razlaga precej po svoje.

Vprašanje avtonomnosti in neodvisnosti

Neredki si domišljajo, da so uredništva kulture v medijih pravzaprav del kulturnega establišmenta, ki naj bi služila kot piarovski podaljšek kulturnih institucij oziroma posameznih ustvarjalcev. To pomeni neomejeno in brezprizivno medijsko podporo, in to tako v smislu promocije in popularizacije kot tudi poznejše refleksije, pač v slogu nekakšne stanovske solidarnosti in kolegialnosti, kultura ima pač posvečen, tako rekoč nedotakljiv status, zato je treba nekritično podpirati vsako domislico. Avtorji Igre o antikristu, zbrani v kolektivu Was ist Maribor?, so bili deležni veliko promocije, še posebno glede na tematiko, spektakelski značaj projekta in zgolj eno integralno uprizoritev, človek je dobil občutek, da ne gre zgolj za predstavo leta, ampak kar desetletja, kar je očitno godilo njihovemu egu. Ko večina ocen ni bila skladna z njihovimi pričakovanji, se je idilični odnos ohladil.

Dogodek sicer ni izjema, na kulturni sceni smo že bili priča fizičnim obračunom. Nekateri, na primer, ko je Dragan Živadinov s kečapom polil Marka Crnkoviča, so bili storjeni v afektu, drugi so se odločili za princip, da je maščevanje najbolje servirati hladno, saj je Svetlana Makarovič sredi ulice napadla novinarja Dela Marijana Zlobca zaradi devet let starega zapisa. Tudi »prepovedi« obiskovanja predstav smo že doživeli, menda je bil Andrej Inkret nezaželen v SNG Maribor, ko ga je vodil Tomaž Pandur, Simon Kardum pa na predstavah Damirja Zlatarja Freya. Spet drugi dajejo kritikom in novinarjem vedeti, da si ne želijo njihove navzočnosti nekoliko bolj diplomatsko, pa naj gre za zavrnitev pojasnil ali intervjujev ali zgolj za ignoriranje, škripanje z zobmi ali kisel nasmeh ob priložnostnih srečanjih.

Popolno avtonomijo je pri nas res težko doseči, zaradi maloštevilnosti ter prepletenosti dejavnosti in interesov smo na vseh področjih priče incestnim razmerjem. Zapis, kot ga lahko opazimo v nekaterih, predvsem anglosaksonskih medijih, da pisec kritike ni in nikoli ni bil v osebnem ali profesionalnem stiku z avtorjem, producentom ali protagonistom kulturnega projekta bi bil pri nas težko izvedljiv, kar pa še ne pomeni, da ni mogoče potegniti sicer tanke, ampak dovolj razločne črte, ki loči oba akterja. Kako lahko nekdo, ki si (upravičeno) lasti neomejeno svobodo pri umetniškem ustvarjanju taisti privilegij drugemu odreka, nič manj ni nenavadno, da nekdo nekomu prepove obisk predstav, ki so narejene v javni instituciji z denarjem davkoplačevalcev. Zadeva bi bila nekoliko bolj razumljiva, če bi slovenski kritiki sledili, denimo, maksimi Charlesa Baudelaira, da mora biti kritika zelo subjektivna, pristranska, nekorektna, ekskluzivna in ostra, vendar je pri nas položaj popolnoma drugačen, prevladujejo zelo zmerni toni, tudi projekti, ki bi si zaslužili popolno razsutje so navadno deležni zgolj blagohotnih in dobronamernih opazk.

Kritična distanca

Pismo Sebastijana Horvata Zali Dobovšek bi si lahko razlagali tudi kot poseben kompliment, namreč da ima kritika pri nas posebno moč, vendar je ta vtis varljiv, bolj se zdi, da gre zgolj za užaljen ego, še posebno ker je bila z redkimi izjemami večina ocen Igre o antikristu izrazito negativnih, režiser pa se je lotil le avtorice enega mnenja. Kritika pri nas pač ni tako vsemogočna kot drugod po svetu, ko lahko kakšno vplivno pero čez noč predstavo spravi z odra, pri nas se pač v najslabšem primeru odigra s kakšnim praznim sedežem več. Kar je seveda lahko prav tako zoprno, vendar to nikoli nima usodnega vpliva niti na renomé gledališke hiše niti na nadaljnjo kariero režiserja, način delovanja je – na srečo in morda tudi nekoliko na žalost – daleč od kakršnih koli preferenc občinstva ali vsaj minimalnih standardov, ki bi jih narekoval trg.

Res problema ne gre generalizirati, še vedno so to izolirani incidenti, vendar je mogoče razbrati vzorec razmišljanja, ki ni tako redek, tokrat se je zgolj manifestiral v svoji najbolj grobi obliki. Morda del krivde nosijo tudi mediji in kritiki, ki so (pre)pogosto ustvarjali vtis, da gre za nekakšno kohabitacijo, čeprav je prav kritična distanca vitalna za solidno opravljanje tega posla. Tako kot tudi drugod, pa najsi gre za oceno politike, ekonomije ali športa. Zato pa je treba take pojave razkriti, še preden postanejo vsesplošen trend, saj bi jih lahko nekdo odpravil kot tračarske peripetije iz gledaliških kuloarjev, vendar je zadeva veliko resnejša.

Težave s samozavestjo

Bi si lahko zamislili obratno situacijo, da bi, denimo, kritik – ali pa morda slehernik, ki bi se znašel med občinstvom – režiserju napisal, da mu do nadaljnjega prepoveduje angažmaje v gledaliških hišah, če bi ga kdaj tam zalotil pa klofute niso izključene, saj je bil tudi sam grdo oklofutan z njegovo predstavo? Težko, pozicije so jasno določene, gre za umetno vzpostavljeno hierarhijo, v kateri je pretok informacij enosmeren in minimalno doziran, s tem pa ostanejo eksluzivni položaji nedotakljivi. In tako pridemo morda do osrednjega problema, in sicer težave s samozavestjo. Težave s samozavestjo gledalca (ali poslušalca), ki si skoraj nikoli ne upa jasno in nedvoumno izraziti svojega mnenja, težave s samozavestjo kritika, ki ima velikokrat podzavestno strahospoštovanje pred avtorjem in institucijo, poleg tega pa še razumevanje za prizadevanje številnih, ki v projektu sodelujejo. In predvsem s samozavestjo avtorja samega. Nihče ni popolnoma imun za kritiko, vendar takšni odzivi, kot si jih je tokrat privoščil Horvat, že mejijo na narcisoidnost, kjer za masko neizmernega samozaupanja leži krhka samopodoba, občutljiva na vsako najmanjšo kritiko. Ali pa gre zgolj za občutek megalomanije in objestnosti, da si lahko privošči karkoli.

Igra o antikristu je doživela zelo velik odmev, ker skoraj gotovo ne bo uprizorjena nikoli več, pa to pomeni, da je vzdrževanje medijske pozornost veliko pomembnejše od tistih nekaj sto gledalcev, ki so predstavo v resnici videli. Namesto protesta bi bila ob takšnih izpadih morda še učinkovitejša ignoranca. Najbolj uničujoča kritika je brezbrižnost, je misel ameriškega romanopisca Edgarja Watsona Howea, zato je to poglavje najbolje zapreti. In ga morda odpreti šele čez čas, medtem pa naj se nekaj Horvatovih predstav odvrti brez medijskih odmevov. Dobrih ali slabih. Verjetno potem zlepa ne bo nihče nikomur prepovedoval obiskov gledališča ali mu grozil s klofutami. Razgled s Parnasa je nedvomno izjemen, vendar je občasno nujno z njega tudi sestopiti.