Tiskane izdaje
Tako kot preseneča, kako neposredna je v ZDA povezava med količino denarja oziroma zlivanja največkrat z resnico precej skreganega televizijskega propagandnega gnoja na politične nasprotnike in izidi volitev na vseh ravneh, je za zdravo kmečko evropsko pamet nezamisljivo tudi to, kako zelo na odločanje volivcev vplivajo televizijska soočanja predsedniških kandidatov. To so morali po prvem dvoboju na malih zaslonih, v katerem sta se pomerila demokratski predsednik Barack Obama in njegov republikanski izzivalec Mitt Romney, priznati tudi tisti analitiki, ki so trdili, da te razprave ne morejo pretirano vplivati na mnenje zdaj večinoma že opredeljenih Američanov.
To je na svoji koži izkusil Obama. V prvem soočenju je dovolil, da ga je tekmec povozil. Anketarji, ki so mu še dan prej merili veliko prednost, so začeli objavljati sveže rezultate tako nacionalnih raziskav kot merjenj v ključnih »nihajočih« državah, ki so mu napovedovale skorajšnje slovo od Bele hiše. Na drugem, predzadnjem soočenju pred dvema dnevoma je moral popraviti »umetniški vtis« in dvigniti moralo med svojimi zaprepadenimi privrženci. To mu je tudi po mnenju najbolj nenaklonjenih komentatorjev uspelo, analitiki pa napovedujejo, da se bo to kmalu začelo kazati tudi v merjenjih ljudskega razpoloženja.
Posledica estradnega oziroma športno-navijaškega pristopa do izbiranja prvega človeka ZDA je, da bi Obama v zadnjih štirih letih lahko delal čudeže tako doma kot v tujini, pa bi kljub temu pogorel na volitvah čez dva tedna, če se ne bi znal na malih zaslonih z njimi šopiriti ter neusmiljeno besedno klofutati svojega izzivalca. A to, da je od vsebine pomembnejša forma, še bolje dokazuje Romney. Ta je po definiciji v boljšem položaju kakor sedanji predsednik, saj se mu ni treba zagovarjati za neizpolnjene obljube ali gospodarske razmere v državi. Poleg tega pa nekritično športno poročevalstvo, ki se ukvarja le s točnostjo udarcev med nasprotnikoma, ne opravlja svoje temeljne družbene vloge obveščanja, saj ne preverja, koliko je kateri kandidat v skladu - s samim sabo.
Ko se je Romney še boril za republikansko nominacijo s strankarskimi tovariši, so svetovalca vprašali, ali se ne boji, da bo njegov šef izgubil veliko liberalnejših volivcev, ker je bil prisiljen spreminjati svoja nekdanja stališča, da bi si pridobil naklonjenost konservativnih skrajnežev, ki so pomembni pri izbiranju republikanskega predsedniškega kandidata.
»Nisem zaskrbljen. Pritisnili bomo tipko za ponovni zagon,« je odgovoril Eric Fernstrom, ki so ga izrabili takratni Romneyjevi tekmeci, da bi volivcem spet pokazali, kako je bogataški mormon pripravljen storiti vse (beri: neprestano spreminjati stališča), da bi se dokopal do najpomembnejšega položaja v državi. In to se dogaja zdaj. In takšno metamorfozo je že leta 1994 opazil pokojni Ted Kennedy, ko je Romneyja premagal na volitvah za zveznega senatorja. Ne le da je republikanski kandidat na koncu podpiral že vsa liberalna stališča vplivnega demokrata - »Če bi mu dali še dva tedna, bi še volil zame,« se je takrat pošalil Kennedy.
