Obračun s prispevki

Izhodišče za obračun s pokojninami prek zakona za uravnoteženje javnih financ so formalno prispevki za socialno varnost.

Ob posegu v pokojnine vlada vseskozi pojasnjuje, da znižuje le izplačila iz državnega proračuna, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih za socialno varnost. Znižuje seveda tudi pokojnine, h katerim proračun prispeva le del, celo le delček. Po besedah predsednika slovenske vlade Janeza Janše živijo namreč v državi upokojenci s polno delovno dobo in nizko pokojnino, ob njih pa: »In imate druge kategorije ljudi, ki so delali pol manj, a so bili upokojeni pod posebnimi pogoji, pa imajo danes 2000 evrov pokojnine. V ta del smo posegli.«

Toda, kdo vse so upokojenci, ki po presoji vlade uživajo več, kot jim pripada? Poglejmo primer. Upokojenec, ki se je pred leti upokojil v Sloveniji s polno dobo 40 let, je iz sramotno suhoparnega obvestila pokojninskega zavoda zvedel, da mu ta odvzema 8,28 evra, kajti »v obračun obveznosti iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ste vključeni kot upravičenec do dela pokojnine z upoštevanjem obdobja do 31. marca 1992 pri drugih nosilcih zavarovanja v nekdanji SFRJ v višini 8,28 evra«. Morda je pa eno leto, kmalu po drugi svetovni vojni, res delal pri mojstru v sosednji republiki, se poskuša spomniti, česar iz obvestila ni mogoče izvedeti. Njegova pokojnina je daleč, zelo daleč od 2000 evrov. In zdaj je nižja za 8,28 evra.

Ob tem, da se vlada pri izbrani skupini upokojencev sklicuje na prispevke, ki se niso stekali v slovensko pokojninsko blagajno (ampak nekam drugam v Jugoslaviji), se postavlja več vprašanj, ob katerih izvedenci ne bi smeli molčati. Država Slovenija je s prispevki za socialno varnost vsa leta po osamosvojitvi dolgo ravnala kakor svinja z mehom. Podjetja za svoje zaposlene tudi po več let niso plačevala prispevkov. Oblast je prav zato leta brez prispevkov priznala vsaj za pokojninsko dobo, sicer se številni državljani sploh ne bi mogli upokojiti. Po osamosvojitvi leta 1991 so podjetja pokojninsko blagajno leta in leta goljufala tako, da so le del mesečne plače zaposlenim res izplačala kot plačo s pokojninskimi prispevki, drugo polovico pa kot avtorski honorar brez prispevkov. Oblast je za razvado vedela, preprečila pa je ni. Za delodajalce je bilo seveda ceneje.

Vlado so očitno posebej zanimala izplačila pokojnin, ki so nekako povezane z nekdanjo Jugoslavijo. To je pomembno vprašanje, o katerem ne bi smeli molčati strokovnjaki za mednarodne socialne sporazume. Pogrešamo urnost in zagnanost, s kakršno je nekdaj takšne dokumente proučeval velik strokovnjak za socialne pravice slovenskih zdomcev, pokojni doktor prava Lev Svetek. Do zadnje podrobnosti se je poglabljal v socialne sporazume med Jugoslavijo in tujino, posebej z Nemčijo, kjer so vselej delali številni slovenski rojaki. Ali je mogoče, da danes nimamo enako pronicljivih izvedencev za socialne sporazume, ki jih je sprejela Slovenija z državami z območja nekdanje Jugoslavije?