Obresti denacionalizacije

Slovenska denacionalizacijska zgodba se je v 23 letih spremenila v sago, o kateri kljub občasnim pospeškom menjajočih se vlad še ne vemo, kdaj bo končana. A že ves čas njenega dosedanjega trajanja je jasno, da je to zelo drag projekt z dolgoročnimi posledicami za več generacij. In vsako leto bolj se potrjujejo tudi napovedi o novih krivicah, ki jih povzroča zakon, napisan leta 1991 in pozneje dodelan z namenom čim bolj poštenega popravljanja preteklih krivic, ne da bi pri tem povzročali nove.

Tisti, ki jim je po dolgotrajnih postopkih dokazovanja uspelo in jim je bilo vrnjeno premoženje razlaščenih prednikov, se zaradi močne varovalke v zakonu, ki jo predstavlja 72. člen, po katerem lahko uveljavljajo odškodnino za čas, ko ga od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja niso mogli upravljati, lahko prej kot ne veselijo. Dlje ko traja postopek vračanja, višja je odškodnina. In skoraj praviloma jo uveljavljajo tisti, ki so v denacionalizacijskih postopkih dobili največ, pravijo tisti, ki so zavezanci za vračilo in plačevanje odškodnin. Tako so pozna vračila postala najdonosnejša naložba upravičencev do vrnjenega premoženja, za katero se nemalokrat izkaže precenjena ocenjena vrednost in z njo tudi izračunana odškodnina, ki jo uveljavljajo.

Da vrnjenega premoženja marsikdo ne zna in ne zmore upravljati, je že druga zgodba. Zato tiste, ki so ujeti v slovensko denacionalizacijsko sago po scenariju onih, ki so od nje sami pričakovali največ ali pa so si z njo tlakovali večini nedoumljivo pot v novi svet, novo družbo, ni prav lahko prepričati o poštenih namenih, ko nemočni opazujejo danes propadajoče objekte in neobdelane površine novodobnih lastnikov. Teh, ki tarnajo nad izgubljenim dobičkom zaradi nezmožnosti upravljanja »svojega« premoženja. Teh, ki danes izsiljujejo odškodnine in jim v sodnih postopkih, z zakonodajo, kakršno pač imamo, uspe pripeljati katero od še preživelih domačih podjetij v agroživilski panogi, denimo, na rob prepada. In dokončnega propada, zaradi katerega bomo ne nazadnje še zmanjšali delež že tako nazadujoče domače pridelave hrane.

Težko je opravičiti popravljanje krivic z bolj kot ne zavestnim delanjem novih zgolj zato, ker država ni znala poskrbeti za red v evidencah in zagotoviti, da ne bodo več sto tisoč evrov visoke odškodnine kot kazen iz vesolja doletele tiste, ki z denacionalizirano nepremičnino nikoli niso upravljali. Težko je opravičiti tiščanje glave v pesek pred verodostojnimi pisnimi izjavami in pričanji tistih, ki so, dokler so lahko, zares upravljali in gospodarili z nepremičninami, ki zdaj vrnjene dedičem nekdanjih lastnikov propadajo. Ker tako na najbolj prepričjiv način dokazujejo, koliko jim v resnici pomeni to premoženje?

Če je to najbolje obrestovani depozit, ki jim ga je omogočila država na račun tretjega, se pač ni mogoče čuditi napovedim podjetij, kot je ajdovski Mlinotest, da bodo v iskanju pravice zase in svojih zaposlenih zaradi denacionalizacijskega zaviranja iskali pravico tudi na evropskem sodišču. In kot kaže, na tej poti gotovo ne bodo sami.