Obsojeni na neuspeh

Z izjemo 220 dni v letih 2009 in 2011, ko je Lafarge Cement (LC) z dovoljenjem države Slovenije sežgal 11.000 ton odpadnih olj, gum in plastike, tovarna že šest let čaka na okoljsko dovoljenje (OVD) za sosežig. V tem času se je v LC izmenjalo pet direktorjev, tri piarovske agencije, dve zunanji odvetniški pisarni. Zanje so lobirali trije francoski veleposlaniki v naši državi in celo Evropska banka za obnovo in razvoj. Diplomacija je nekajkrat ušla s francoskih vajeti. Za to, da LC po šestih letih še nima OVD za sosežig, imajo največ zaslug okoljski aktivisti. Takoj za njimi so Lafargeevi vodilni z vedno isto sprenevedavo politiko do lokalnega okolja, ki prezira »majhne« ljudi, se pajdaši z lokalnimi veljaki, plačuje »neodvisne« institucije, lokalne medije spreminja v poslušne piarovce, javnost pa zavaja z izrazi, ki jih stroka ne priznava. V peči Lafargea nikoli niso gorela alternativna goriva; v njej so in spet hočejo sežigati odpadke. Za ta cilj multinacionalka očitno ne bo več izbirala ne besed ne sredstev ...

Bi si njen generalni direktor, zadolžen za srednjo Evropo, Thomas Spannagl sicer dovolil takšne sodbe o gospodarski strategiji Slovenije, kakršne si je pred dnevi v LC? V srcu Evrope, je rekel, kjer LC želi in hoče ostati, čeprav sicer ne razume države, ki tovarni toliko let ne izda OVD. Bi si tujec, če ne bi šel na vse ali nič, drznil javno soditi o tem, da si Slovenija ne sme dovoliti, da ostane brez industrije? Bi si upal diktirati tempo tuji vladi, komu dati OVD? Bi Sloveniji v primeru »napačne« odločitve lahko prikrito grozil z nestabilnostjo? Čemu bi si tujec, če ne z enim samim ciljem, sežigati za vsako ceno, dovolil soditi, da ga ni pri nas, ki bi dobil OVD – če ga ne dobi LC? Gospodje iz LC so v Sloveniji tujci. Od njih človek pričakuje, da se bodo vedli kot – gostje ...

Toda v LC vztrajajo, da jim OVD za sežig pripada po isti zakonodaji kot drugim v Evropi. Če je Slovenija seveda del Evrope ... Če je, sme LC sežigati enake količine odpadkov kot se v Evropi. Odpadki niso več izjema, po Spannaglu so pravilo. Obratovati v besednjaku LC pomeni imeti delovna mesta, biti konkurenčen pa sežigati odpadke. LC ima zdaj štirikrat manj delovnih mest kot leta 2002, ko je pristal pod francosko zastavo, a od devetih IPPC-zavezancev v Zasavju sosežigajo le oni. Zato je sodba tujca, da v Sloveniji trenutno nihče ne more dobiti OVD, neprimeren poseg v slovensko okoljsko politiko, človek, ki LC primerja z evropskimi cementarnami, pri tem pa zamolči njeno specifično geografsko lego in vpliv na zdravje ljudi, pa v temelju krivičen. Izjavi o emisijah LC, ki da so bile vedno skladne z določbami evropske zakonodaje, LC pa da s preseženimi imisijami PM 10 ni povezana, sta špekulacija in manipulacija z zdravjem in zdravo pametjo Zasavcev. Emisije rakotvornih spojin so bile v dovoljenih mejah zgolj zato, ker je nekdo v tej državi LC dovolil izjeme.

Lafargeeva korenček in palica, torej. Slovence usidrata v srce Evrope, obravnavata pa jih kot neuke divjake tretjega sveta. V LC pričakujejo, da bodo prihodnjim rodovom lahko omogočili še veliko zaposlitev. Dokler jim ne zagotovijo tudi zdravja, je njihovo sobivanje vnaprej obsojeno na neuspeh.