Od absurda do farse

Če bo odločitev ljubljanskega okrajnega sodišča dobila tudi po pritožbenem postopku potrditev, da je kazenski postopek zoper višjo tožilko Dragico Kotnik, obdolženo zlorabe položaja, zastaral, potem je to za verodostojnost pravosodja porazna zgodba. Da nekoga niti v šestih letih, ob mehanizmih, ki jih imaš na razpolago, ne moreš pripeljati v sodno dvorano, je nekaj, kar se razumu upira. Na prvi pogled lahko pomeni samo dvoje: prvič, da je s sistemom nekaj narobe, drugič, da je nekaj narobe z ljudmi, ki delajo v njem.

Toda v konkretnem primeru lahko zagotovimo, da je prišlo do toliko absurdnih zapletov in situacij – seveda tudi politično zlorabljenih, saj se je tožilka ukvarjala s primeroma Baričevič in Zidar – da bi jih moral nekdo presekati. Pa jih ni. To, da so na tožilstvu kronično (zaradi zdravstvenih razlogov) odsotnost in nedosegljivost Kotnikove za sodni postopek hoteli prekiniti s tem, da so sodišču dvakrat predlagali, naj jo pripre, pa to o tem ni nikoli odločalo, dobiva farsične dimenzije, nevredne tega, da nekdo trdi, da živimo v pravni državi. Tudi zato, ker je bila Kotnikova med drugim »dosegljiva« vsaj na enem shodu Odbora 2015 pred sodno palačo.

Če namreč zadevi Kotnik priključimo zadevo Janković, potem tudi neka normalna pamet, neobremenjena z ideološkimi in zarotniškimi razlagami, dobi občutek, da vendarle imamo sistem, ki je dvotiren: eden velja za navadne ljudi, drugi za funkcionarsko in/ali politično elito. Kotnikova je kot državna tožilka funkcionarka s trajnim mandatom, Janković je kot ljubljanski župan prav tako funkcionar, s potrditvijo mandata na neposrednih volitvah je njegov položaj dobil tudi politično legitimnost.

Primera Kotnikova in Janković seveda nista primerljiva. Gre za dve povsem različni zgodbi, njuna skupna točka je zgolj ta, da se bo začel boj za interpretacijo, katera stran bo v pritožbenem postopku imela prav: ali tožilska ali sodniška. V primeru Kotnikove tožilstvo v nasprotju s sodiščem trdi, da zastaralni roki ne tečejo v času, ko se je tožilka izmikala vročitvi sodnih pisanj (za nekaj časa je celo navedla začasni naslov v Milanu). V primeru Janković in KPL je tožilstvo v nasprotju s sodiščem prepričano, da zakon o kazenskem postopku ne določa roka za vložitev zahteve za preiskavo, ki naj bi ga tožilka Blanka Žgajnar domnevno zamudila, temveč samo rok, v katerem je potrebno podatke, zbrane z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, ki ne bodo uporabljeni za kazenski pregon, uničiti.

Javnost – ne samo laična – je utrujena od pravnih akrobacij in zakonskih interpretacij, ki pripeljejo do diametralno nasprotnih strokovnih razlag, v katerih dve strani že samo en zakonski stavek tolmačita povsem drugače. V njeni zavesti bo ostalo zgolj to, da se bo morebiti Kotnikova lahko vrnila na vrhovno tožilstvo in dobila več kot desettisoče evrov odškodnine zaradi suspenza, Janković pa je že napovedal tožbe zaradi težav, ki mu jih povzroča pravosodje, ki postopkov zoper njega ne izpelje do konca.Povedano drugače: zdi se, da se tistim, ki delujejo znotraj sistema, ne more nič zgoditi. Nas bo kdo z vrha pravosodja prepričal o nasprotnem?