Od obtožbe do vislic

Ko bo pravosodni minister Goran Klemenčič potegnil črto pod svoj mandat, se bo najverjetneje z največjo grenkobo spomnil več kot dveletnih prizadevanj svoje ekipe, da bi spremenila zakon o kazenskem postopku (ZKP). Torej pravila, s katerimi se lahko najbolj globoko posega v človekove pravice, saj je na eni strani država s svojim aparatom, na drugi posameznik, ki je že v izhodišču v slabšem položaju od tistih, ki ga preganjajo v njenem imenu. Natančneje, orodja obeh strani – tiste, ki hoče komu dokazati krivdo, in tiste, ki se takšnih očitkov otepa – niso nikoli enakovredna.

Zato je kazensko procesno pravo prehodilo dolgo pot, da je enakovrednost orodij vsaj kolikor toliko uravnotežilo. To velja še zlasti takrat, ko govorimo o predkazenskih postopkih, torej postopkih, v katerih policija in tožilstvo šele tipata teren in zbirata dokaze za to, da bi lahko sprožila nadaljnje postopke. Praviloma se odločita za sodno preiskavo, neposredno vloženih obtožnic – vsaj pri bolj zapletenih primerih – ni veliko.

In prav spreminjanje sodne preiskave je točka, na kateri je Klemenčič doživel popoln poraz. Uprli sta se mu tako stroka kot politika. Temeljni argument je, da je pravila tako preoblikoval, da o poštenem kazenskem postopku, v katerem se lahko znajde kdor koli od nas – že, denimo, zaradi prometne nesreče –, ni mogoče govoriti. Ali kot bi dejal kazenskopravni strokovnjak Anže Erbežnik: pot od obtožnice do vislic bi znala biti zelo kratka. Ali nekoliko drugače: daljša bo mogoče samo za tiste, ki imajo denar za dobre odvetnike. In ko je človekova (ne)svoboda odvisna od njegove premoženjskega stanja, ostaja pravičnost mrtva črka na papirju. Vsaj za socialno šibke.

Klemenčičeva prizadevanja za učinkovitejše sodne postopke, kar je bilo temeljno izhodišče tudi za spreminjanje pravil kazenskega postopka, so legitimna. Da nekateri postopki trajajo leta in leta, nekateri celo zastarajo, je nekaj, ob čemer se mora ob sodni oblasti zdrzniti tudi vsakokratni pravosodni minister. Ampak tudi na tej točki je ob spreminjanju ZKP ministru spodletelo. Uvedba policijsko-tožilske preiskave daje organom odkrivanja in pregona zgolj navidezno prednost, saj se bo vse, kar bi se moralo glede zbiranja dokazov – pri čemer ima tudi obdolženec legitimen interes, da zbira dokaze, ki ga razbremenjujejo – zgoditi prej, zgodilo na glavni obravnavi, ki je najdražji del sodnega postopka. Zato so mnogi prepričani, da bi bili postopki še daljši, in ne nasprotno.

O noveli ZKP bodo poslanci zaradi vloženega veta državnega sveta odločali še enkrat. In ker je zakon prvič dobil le 32 glasov podpore (še v SMC ga niso vsi podprli), je iluzorno pričakovati, da bi v drugo dobil nujnih 46 glasov, čeprav vlada vztraja, naj ga državni zbor podpre. Toda tudi vladno vztrajanje je nujno vzeti z veliko rezervo. Tako kot je Goran Klemenčič goreče nasprotoval zakonu o tujcih, zdaj Vesna Györkös Žnidar goreče nasprotuje noveli ZKP, ker po njenem nima nič skupnega s pravno državo. Ampak vlada je v odhajanju, skrb za ohranjanje standarda varstva pravic posameznikov v kazenskem postopku pa mora ostati ne glede na to, kdo je na oblasti.