Od soseda do izdaje

Prodaja Mercatorja napoveduje oster politični boj o preostali državni železnini, nekoč bolj znani kot srebrnini.

Objavljeno
16. junij 2013 23.02
Slovenija, Ljubljana, 09.03.2011 - Mercator. Foto: Leon VIDIC/DELO
Zoran Potič, notranja politika
Zoran Potič, notranja politika
Prodaja Mercatorja ne bo imela le ekonomskih učinkov, ampak bi, kot vse kaže, lahko povzročila tudi veliko turbulenc v slovenskem političnem prostoru.

S prodajo najboljšega soseda hrvaškemu sosedu se bo sklenila še ena žalostna zgodba slovenskega kapitalizma, ki ga nekateri ekonomisti opisujejo kot pajdaškega. Ko te dni poslušamo besede branilcev nacionalnega interesa, se je treba vrniti k izviru: k sestanku na vroč avgustovski dan leta 2005 v kabinetu takratnega predsednika vlade, ki danes predava, da tranzicija ni uspela. Podmizna politična prodaja strateškega podjetja za denar, sposojen od bank, ki je po osmih letih končal na seznamu slabih terjatev, je postala sinonim slabega gospodarjenja. Ampak račun bo izdan javni blagajni in tistim, ki jo polnimo. Da nedolžnih v zgodbi braniteljev nacionalnega interesa ni, nam pritrjujejo politiki iz nasprotnega političnega bloka, ki ob devetem - zdi se, da uspešnem - poskusu prodaje Mercatorja govorijo o veleizdaji. Pri tem bi bilo zanimivo slišati, v čigavem imenu in za čigav denar govorijo o izdaji. V osmem poskusu prodaje te nedvomno pomembne družbe bi lahko iztržili še enkrat več od zadnjega poskusa. Po tej logiki licitiranja veleizdajništva bi verjetno bilo še najbolj pametno poskusiti tudi desetič, ko bi za hudo zadolženo družbo z nejasno razvojno strategijo lahko iztržili še manj. Kljub temu da braniteljem nacionalnega interesa te vrste realnost ne pritrjuje, še naprej delijo nauke. In prvi odzivi utrjujejo prepričanje, da so se komaj ogreli. Zato bomo v prihodnjih dneh in tednih nedvomno spremljali oster politični boj o preostali državni železnini, ki smo ji včasih najprej pravili zlatnina in še pred kratkim srebrnina.

Zaradi političnih pritiskov so bile v preteklosti ustavljene številne privatizacije podjetij. Spomnimo se poslanske peticije ob poskusu prodaje Pivovarne Union Belgijcem, ropotanja v desnosredinski vladi ob poskusu prodaje Telekoma in nenavadnega zavezništva levih in desnih, ko je bilo tako težko prodati NLB. Takšnih in podobnih primerov je veliko, zato ne preseneča, da nas tujina, ko gre za investicije, noče več niti povohati. In zato še bolj ne preseneča, da postajamo žrtev špekulativnih načrtov kapitala z južne strani Kolpe. A krivi niso tujci, ampak slovenske elite, ki so razmeroma uspešno zgodbo o uspehu do vstopa v evro-atlantske povezave skoraj popolnoma zavozile. Zaradi tega smo kot država in družba ostali brez obrambe - in kapitala. Upam, da se vsi, ki se danes sklicujejo na nacionalni interes, zavedajo, da smo na močno navrtani ladji, s katere moramo zmetati ves nepotreben balast brez velikih žrtev, da bi ostali nad gladino. Šele nato se lahko odpravimo proti ladjedelnici, da bi to našo skupno barko zakrpali in posodobili. V teh razmerah se bo treba odločiti, kaj je nacionalni interes za vse prebivalce slovenske družbe, ne le za dobro organizirane interesne skupine. Namesto tega se zdi, da se bomo v prihodnjih dneh spet malo kregali, brezplodno debatirali, se na vso moč obtoževali in predvsem špekulirali o imaginarnih političnih dobičkih. Če bo razvoj dogodkov tekel v to smer, bo spet popularen eden od vstajniških sloganov: »Ne bomo plačali vaše krize!«