Oddaljene občine

Vlada je med varčevalnimi ukrepi predvidela ponovno znižanje povprečnine. Gre za denar, kolikor naj bi ga bilo dovolj za osnovne naloge, določene v zakonih in predpisih, na občana. Pred tremi leti so na ministrstvu ocenili, da vse te naloge na občana stanejo okoli 554 evrov. Ker bi pri izračunu povprečnine morali upoštevati inflacijo, bi občine na prebivalca morale letos dobiti že 632 evrov, ne pa 536 evrov, kot se je zgodilo.

Medtem ko se življenje ni pocenilo, so se »pocenile« naloge občin. Za manj denarja so morale opraviti isto količino nalog oziroma jih morajo vse več. Niso le ceste, pločniki in javna razsvetljava. So tudi vrtci, osnovne šole, sociala ... Varčevanje določa novo ceno: 490 evrov na občana.

Vlada predlaga še ukinitev sofinanciranja investicijskih projektov, čeprav je bilo do zdaj več kot 70 odstotkov investicij prav na ravni občin. Zdi se, da je občine ta ukrep skoraj manj razburil kot povprečnina. Najbrž zato, ker resno dvomijo, da se bodo sploh lahko na kakšen razpis prijavile.

Župani bodo verjetno, tako kot so še vsakič do zdaj, popustili in povprečnina bo nižja. Zdi se, da to sploh ni največja težava. Problem je v katastrofalni komunikaciji. Če ne upoštevamo tega, da se očitno niti ministri med sabo niso mogli pogovoriti o ukrepih, ki bi občinam menda znižali stroške, je zelo čudno, da nihče ni tega vprašal niti tistih, ki jih to zadeva. Torej občin.

Župane tišči plačevanje šolskih prevozov, vzgojnin v vrtcih, vzgojnin za drugega otroka in tudi zavodi jih tiščijo. Ni skrivnost, da bi se župani z veseljem odpovedali vsem ali pa vsaj večini teh stroškov v korist države. Ki jih, kot je slišati iz združenj občin, vse manj upošteva. Ministri ali pa vsaj njihovi podrejeni se sestankov z župani ne udeležujejo več. Po eni strani razumljivo, saj jim nimajo kaj povedati in še manj kaj obljubiti. Bi pa bili taki sestanki dobri vsaj za grobo oceno resničnih težav resničnih ljudi z obrobja. S periferije. Ki se včasih začne, tak občutek imajo mnogi, pri Trzinu.

Po drugi strani pa lahko razumemo tudi vlado. Ali je take predloge pripravila zaradi neznanja oziroma nepoznavanja terena ali pa so bili vzroki v odpravi drugih, včasih tudi kriminalnih anomalij na lokalni ravni. Dejstvo je, da si nekateri lokalni šerifi vodenje občin razlagajo po svoje, po domače in s prijatelji, pri čemer sta javni denar in položaj možnost za uresničevanje sanj in dvigovanje ega. Če je ta razlog v ozadju zmanjševanja sredstev občin in posledično tudi manjšem vplivu občin na delovanje v svoji skupnosti, potem se je vlada zadeve lotila na napačnem koncu. Za to že imamo državne organe, ki bi se morali pri tem odzvati. Čeprav je treba priznati, da se redko zgodi, da bi takega šerifa pripeljali tja, kamor sodi. In tak šerif ima v svoji občini po navadi podporo. Če je le v svoji vnemi pomoči sorodnikom in prijateljem poskrbel za svoje občane. Ki jih gotovo bolje pozna kot vrhovni še(ri)fi, ki lokalnim režejo kruh.