Odgovori prihodnosti

Katera mesta najbolje ponazarjajo staro evropsko zgodovino? Če pomislimo na krvave vojne, uničenja in vse drugo, kar so kralji in cesarji počeli v imenu svoje in državne veličine, je izbira težka, a je med njimi zagotovo tudi galerija ogledal francoske versajske palače. Le nekaj desetletij po grozljivem razdejanju osrednje Evrope v tridesetletni vojni jo je zgradil francoski sončni kralj Ludvik XIV., ki je tudi v vojnih pohodih čez reko Ren osvajal dediščino zadnjega združevalca Evrope Karla Velikega.

Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda, ki je nastalo na nemškem koncu Karlovega ozemlja, je uničil šele Napoleon, a je francoska nadvlada prebudila Prusijo in po zmagoslavni vojni 1870/1871 se je dal Viljem I. prav v znameniti versajski palači ogledal okronati za nemškega cesarja. Enak ali še hujši poraz je tam leta 1919 doživela Nemčija njegovega vnuka Viljema II., versajski pogodbi pa sta sledila vzpon nacistov Adolfa Hitlerja in druga svetovna vojna. Ta je zapečatila usodo stare celine.

Listanje skozi evropsko zgodovino je še posebej pomembno v času, ko hoče biti voditelj nemške Alternative za Nemčijo Alexander Gauland ponosen na nemške vojake iz prve in druge svetovne vojne, če so lahko Francozi ponosni na svoje kralje in Britanci na Nelsona in Churchilla. Politik, čigar izjave o odstranitvi (Entsorgen) socialdemokratske političarke turškega rodu v Anatoliji že preiskuje državni tožilec, pa ni edini, ki bi rad zgodovinske dogodke opazoval zunaj tragičnega konteksta. Razmišljanja nacionalistične poljske vlade o gigantskih nemških reparacijah zaradi zločinov iz druge svetovne vojne so sicer videti iz prav nasprotnega zgodovinskega kota, a lahko vseeno pomagajo zanikati sedemdesetletni mirovni proces po njenem koncu – in to v času, ko je Poljska soseda Ukrajina z enostransko odločitvijo izgubila del ozemlja. Rusko priključitev Krima sredinska Nemčija šteje za prvo nasilno spreminjanje evropskih meja po letu 1945.

Večji simbolični pomen od Versaillesa bi moral zato za Evropo imeti Reims, v katerem sta francoski predsednik Charles de Gaulle in nemški kancler Konrad Adenauer sprožila prvo pravo spravo med narodoma po razpadu imperija Karla Velikega. Vseevropsko združevanje, ki sta ga s tem sprožila, je doživelo vrhunec s končanjem hladne vojne ter sprejemom vzhodnoevropskih držav v družino svobodnih tržnih demokracij. Tudi te zgodovine ne bi smeli zanikati v imenu domnevnih nacionalnih krivic in veličin.

Zdaj, ko predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker začrtuje svoje videnje evropske prihodnosti, se ne bi smeli poigravati niti z gospodarskimi temelji evropskega združevanja. Nemški liberalno-konservativni ekonomisti opozarjajo, da bi bilo prisiljevanje vseh, da sprejmejo skupno evropsko valuto, nasilna integracija, ki bi prinesla samo nasprotne rezultate. Po njihovem prepričanju bi morale najprej obstoječe članice s strukturnimi reformami poskrbeti za evro in svojo prihodnost. To ni le akademska razprava, saj lahko napačne gospodarske in finančne odločitve le še podžgejo jezo tistih, ki se že zdaj počutijo kot poraženci globalizacije in zato že zdaj lažje grejo na limanice propagandistom iz konteksta iztrganih vprašanj zgodovine in poenostavljenih odgovorov prihodnosti.