Odgovornost vojaške hunte

Sinajski polotok je že vrsto let zatočišče različnih, bolj ali manj skrajnih islamističnih skupin, katerih prisotnost je v imenu spolitiziranega in oportunističnega boja s terorizmom zelo »koristila« že nekdanjemu egiptovskemu predsedniku Hosniju Mubaraku, v času tako imenovane pomladi pa so se razmere na za javnost in medije že dlje časa skoraj povsem zaprtem polotoku še zaostrile.

Vladajoča egiptovska vojaška hunta pod vodstvom nekdanjega obrambnega ministra Abdela Fataha al Sisija, ki je na oblast z državnim udarom prišla julija 2013, je z brutalnim obračunom z Muslimanskimi brati, v katerem so oborožene sile v aktu državnega terorizma ubile več kot tisoč ljudi, najbolj neposredno in eksistencialno »radikalizirala« razmere na Sinaju (pa ne le tam) ter na stežaj odprla vrata tudi samooklicani Islamski državi. Ta svojih »priložnosti« ne zamuja: ustvarjena je bila za zapolnjevanje vakuumov.

Celosten obračun egiptovskih vojaških = političnih = ekonomskih elit z Muslimanskimi brati, ki so na prvih volitvah po Mubarakovem padcu zasedli prazen prostor svobode in državo s svojim katastrofalnim upravljanjem na vseh ravneh dobesedno pahnili nazaj v roke velikanskega in vseprisotnega vojaškega aparata, države v državi, je močno vplival tudi na razmere na že vsaj 70 let vnetljivem Sinaju. Obenem je pogrom nad akterji in sledilci političnega islama, zdaj že fosila, številne islamistične organizacije poslal nazaj v »ilegalo« – tja, kjer so s pomočjo dementnih pridigarjev s savdskih in katarskih satelitskih televizij že nekaj časa odraščale politično motivirane generacije egiptovskih islamistov.

Sisi je s svojimi zvestimi generali in uradno najmočnejšo vojsko arabskega sveta, ki je po kontrarevoluciji ponovno »privatizirala« državo, zaprla aktiviste, obračunala z opozicijo in oprostila ključne ljudi »nekdanjega« režima, na prepišnem Sinaju že pred tremi leti sprožil obsežno vojaško akcijo. Ta je zaradi svoje celostne nekompetentnosti – v resnici je šlo za razkazovanje mišic in lobiranje za še več ameriške vojaške (in seveda denarne) pomoči – poskrbela le še za dodatno odtujitev beduinskih etničnih skupin, večinskega prebivalstva na polotoku, ki bi morale predstavljati jedro vseh političnih in varnostnih strategij.

Izredne razmere na Sinaju so se »iztekle« ravno v trenutku, ko je bilo po vojaških porazih v Iraku in Siriji na begu več sto pripadnikov Islamske države. Po podatkih različnih varnostno-obveščevalnih služb je kar nekaj poraženih veteranov padlega kalifata novo zatočišče našlo prav na severovzhodu Egipta. Toda v času petkovega terorističnega napada na sufijsko mošejo Al Ravda v bližini sredozemskega mesteca Al Arišu, v katerem je bilo ubitih najmanj 315 ljudi (to je bil največji »nedržavni« pokol civilistov v sodobni egiptovski zgodovini), je bilo po naših podatkih na celotnem Sinajskem polotoku le tisoč pripadnikov egiptovskih varnostnih sil.

Uradni Kairo – kako bi bilo vse drugače, če bi počilo v prestolnici – se je odzval tako, da je nad strahopetne ubijalce poslal bombnike. Svoje (so)odgovornosti za smrt sufijskih vernikov in tistih, ki so se v petek znašli zraven mošeje, egiptovska vojaška hunta ne bi mogla bolj jasno priznati.