Odpiranje vrat zgodbam in božični povodnji knjig

Slovenski knjižni sejem, veliko zbirališče tukajšnjega knjižnega plemena in rezervni praznik tukajšnje knjige, založništva, knjigotrštva, tiskarstva in drugih knjižnih servisov, je sicer srečno mimo, a elitna sezona podarjanja knjig je še pred nami. Pravzaprav se z decembrskimi praznovanji približujemo letnemu vrhuncu početja knjigoljubne javnosti, ki se mu preprosto reče podarjanje knjig.

Ob sintagmi knjiga kot darilo me skoraj zmeraj prešine spomin na pisanje o katalonskem običaju podarjanja knjig in vrtnic, znanja in lepote na pomladni dan sv. Jurija, ki je v podalpskih krajih doživel imeniten sprejem, celo tako evforičen, da smo svetovni dan knjige in avtorskih pravic – kot se verjetno še marsikdo spominja – raztegnili na skoraj ves teden. Nekaj je imel s tem opraviti tudi goli knjigotrški biznis, smo modrovali tako ali drugače vpleteni, vsakršna iniciativa, ki bi dvignila prodajo knjig, je bila dobrodošla, še posebej ob glasovih o siceršnji slabi prodaji človekove najboljše prijateljice.

Časi in okoliščine, ki zadevajo knjigo, so se v zadnjih treh desetletjih spremenili, nekaj na bolje, seveda kdaj tudi na slabše. Kontrasti so opazni, žirija Delove nagrade za roman leta se zadnja leta srečuje z debelimi knjižnimi letinami, število izdanih del se je zelo približalo dvema stotnijama, po drugi plati je predsednik tukajšnjega pisateljskega društva ta teden opozoril, da je letošnja literarna sezona posebna, ker prihodnjega osmega februarja med Prešernovimi nagrajenci ne bo pisatelja, kar je glede na poimenovanje nagrade pravzaprav anomalija, let brez »velike« nagrade za moža ali ženo peresa doslej ni bilo ravno precej.

Med nauki, poduki in svarili letošnjega slovenskega knjižnega sejma je bilo opozorilo poznavalca založništva Mihe Kovača, ki je na eni od sejemskih seans premislek usmeril k rezultatom zadnje raziskave Eurobarometra o jezikih, ki jih uporabljajo prebivalci Evropske unije, zveze s 24 uradnimi jeziki in okrog 60 regionalnimi in manjšinskimi: morda ni toliko problematično, da je 86 odstotkov državljanov EU prepričanih, da bi moral vsakdo govoriti najmanj en tuji jezik, ampak z anketo ulovljeno dejstvo, da prvi drugi jezik slovenski govorci uporabljajo za prebiranje novic nekoliko nad povprečjem EU, pri branju knjig, časnikov in revij pa je slovenski odstotek nekoliko pod povprečjem EU. To je seveda stvar, ki bi se je morali lotiti ustrezni državni strateški aparati, izmerjeni podatek, da okrog 70 odstotkov populacije, stare od 15 do 24 let, komunicira v angleščini in tudi bere v angleščini, pa bi moral zaskrbeti še marsikoga.

Premišljevanje o teh številkah neizogibno pripelje k Ljubljanskemu manifestu o pomenu branja na višji ravni, ki ga je Slovenija pred dvema letoma predstavila ob začetku svojega nastopa kot častne gostje frankfurtskega knjižnega sejma. V dokumentu, ki ga je podprlo več pomembnih mednarodnih organizacij, je zapisanih precej odličnih, lahko bi rekli univerzalnih spoznanj, na primer, da ravno knjige izostrijo bralne spretnosti na višji ravni, kar je pomembno, saj je tako branje »naše najmočnejše orodje za analitično in strateško mišljenje. Brez njega smo neustrezno podkovani za boj proti populističnemu poenostavljanju, teorijam zarote in dezinformacijam ter posledično postanemo bolj dovzetni za manipulacijo.«

Omenjeni navedek lahko razumemo kot imeniten izgovor, da se predajamo izgubljanju v knjigah sami in s knjigami »utrujamo« tudi drugim. Če se torej vrnemo k malce banalnim, a vendar pomembnim osnovnim zadevam, ki nas čakajo prav kmalu, še ta mesec: knjigo, podarjanje knjig je treba razumeti na poseben način, v samem dejanju je seveda nekaj vsiljivega, celo agresivnega, ker je knjiga pač intimno darilo, ki tiho govori o morebitni skupni izkušnji tistega, ki jo podarja, in tistega, ki bo darilo mogoče prebral. Je knjiga darilo, o katerega učinku se ne sme oziroma ni dostojno spraševati? Najverjetneje da. In kaj naj si potem mislimo o puhlici, da o človeku marsikaj izveš, ko ugotoviš, katere knjige je prebral? (Še več in hitreje seveda dobiš podobo o nekom, če morebitni obdarovanec prepričano zatrjuje, da nima časa za branje. V tem primeru so stvari načeloma zelo jasne, nič knjig za darilo, a ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali ne bi tarče razveselila in razsvetlila pravilno izbrana knjiga.)

S podarjanjem knjig lahko človek povsem nehote zabrede v težave, če obdarjencu berilo iz katerega koli razloga morda ne ustreza, lahko pomisli, da ga hoče darovalec prisiliti k nelagodju, kar lahko vodi k na videz nedolžnim lažem ali pa k strupenim izjavam, potencialno napovedujočim celo konec prijateljstva. Prijetno zaletav se zdi prevladujoč, tradicionalističen in pragmatičen anglosaški pristop k zadevi: podarjena knjiga je manj osebno darilo kot nakit, a pove veliko več o darovalcu in njegovem mnenju o obdarovancu, poleg tega je odlično darilo, ker jo je preprosto zaviti. Angleški pisatelj Neil Gaiman je bil o teh zadevah morda še najbolj jasen: »Knjige so odlična darila, saj v sebi nosijo cele svetove. In veliko ceneje je nekomu kupiti knjigo kot pa ves svet!«

Čas druge svetovne vojne, ki je prinesel različne gospodarske in valutne omejitve, je bil na Islandiji v primerjavi s preostalo Evropo malce drugačen: nizko obdavčen uvoz papirja je knjige postavil na piedestal kot dostopno in cenjeno božično darilo. Leta 1944, po plebiscitu, na katerem se je večina Islandcev izrekla za samostojno, od Danske neodvisno republiko, so islandske družine prvič prejele na dom brezplačen Knjižni bilten, katalog novih knjižnih izdaj.

Posledica? Nova tradicija, ki so jo poimenovali jolabokaflod, božična povodenj knjig. Povsem običajno praznično obdarovanje je postalo knjigoljubna liturgija, knjižni večer, na katerem so se z velikim pričakovanjem odvijale knjige, nič ni bilo narobe, če so jih takoj začeli glasno brati ali pa razpravljati še o drugih. V času pred povodnjijo gre v promet 40 odstotkov celotne letne prodaje knjig, zadnji podatki islandskega literarnega centra govorijo, da prebivalci preberejo ali preposlušajo 2,6 knjige na mesec, več kot polovica pa jih branju vsak dan nameni pol ure ali več. Nauk? Ni vsaka povodenj katastrofa.