Odškodninski obliži

Razrešitve s preglasovanjem niso najboljša popotnica za morebiten boj v sodnih sobanah.

Objavljeno
19. avgust 2016 16.17
grgic*Triglav
Maja Grgič
Maja Grgič
Potem ko je višje sodišče lani ugotovilo, da je bil odpoklic Matjaža Rakovca z mesta predsednika uprave Zavarovalnice Triglav maja 2013 nezakonit, je temu sledilo še delovno in socialno sodišče. In če se bodo s tem strinjale tudi višje sodne ravni, se Rakovcu poleg 74.000 evrov že prejete odpravnine nasmiha še odškodninski obliž za predčasen sestop z vrha Triglava oziroma vrnitev v službo. Tožbe odstavljenih nekdanjih šefov visijo tudi za vratom Luke Koper, od katere odškodnino terjata Gašpar Gašar Mišič in Gregor Veselko, in Darsa, ki ga zaradi nezakonite razrešitve toži Mateja Duhovnik. Nekateri drugi primeri so bili že končani – eni bolj, drugi manj v korist podjetja. To seveda vedno znova odpira vprašanje, kako spretni in preudarni so nadzorni sveti pri zamenjavi direktorjev družb.

Omenjeni primeri imajo izrazito skupno točko – državno lastništvo, zato se zdi, da se zamenjavam s tožbami upirajo le direktorji državnih družb. A menda kratek stik večkrat nastane tudi v zasebnih, le da tam iskre običajno pogasijo za zaprtimi vrati, saj se zavedajo, da javno pranje umazanega perila vselej škodi družbi. Res pa je, da je v državnih družbah teh menjav več, še posebno ob izraziti spremembi političnih barv vladajočih, da so te menjave pogosto plod kombinatorike različnih interesnih omrežij in da je država prisotna v številnih večjih delniških družbah, ki so bolj na očeh javnosti. Prav zato bi morali biti nadzorniki v teh družbah pri kadrovskih potezah toliko bolj premišljeni. Razrešitve s preglasovanjem kot v primeru Triglava gotovo niso najboljša popotnica za morebiten boj v sodnih sobanah.

Posebno poglavje je zakonski okvir, ki je podlaga za morebiten odstrel nezaželenih ali neprimernih direktorjev. Kot marsikje so tudi tukaj pravna mnenja različna, na splošno pa velja, da je člane uprav težko razrešiti krivdno, a niti nekrivdna odslovitev ni enostavna, nadzorniki pa tvegajo, da bo morala družba poleg odpravnine plačati še odškodnino. Tako se marsikdaj ne odločijo za spremembe, tudi kadar bi morali. Pravzaprav se včasih znajdejo med nekakšnima dvema ognjema: če odstavljeni direktor izterja odškodnino, lahko to pade na pleča odgovornosti nadzornikov, če ga ne zamenjajo in to škodi družbi, prav tako.

Nadzorniki si zato že nekaj časa prizadevajo, da bi bilo predsednika ali člana uprave mogoče odpoklicali zgolj zaradi izgube zaupanja. V poslu tako kot v športu lahko uspešno deluje le uigrana ekipa, zato napetosti med nadzorniki in upravo ali celo znotraj nje za družbo gotovo niso dobre. Seveda bi se kot družba morali sprijazniti, da bi v tem primeru direktorjem, ki bi bili ves čas na prepihu, pripadle tudi spodobne odpravnine. Žal bi to predstavljalo tudi močno orožje za kadrovsko presajanje v državnih družbah. A vlada za zdaj ni izkazala posluha za tovrstne spremembe zakona o gospodarskih družbah, kar je zanimivo glede na to, da prav zdaj razmišlja celo, da bi bilo mogoče zaradi izgube zaupanja odpustiti delavca, ki pa gotovo ne bi mogel upati na takšen odpravninski obliž kot direktorji.