Odstop namesto reforme
Očitno je premier Šarec novega junaka našel v Alešu Šabedru, ki bo za ureditev razmer morda tvegal tudi lastno zdravje.
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ob stotih dneh Šarčeve vlade smo se spraševali, kdaj bo minister za zdravje Samo Fakin prešel od besed k dejanjem. Včeraj se je to zgodilo: od obljub je prešel k odstopu. Ironično, ampak na ministrstvu za zdravje ga je izdalo zdravje. Že kmalu po prevzemu mandata je ugotovil, da tam okolje ni najbolj zdravo, češ da že tretjič preboleva virozo.
Kljub temu je vztrajal. Še v sredo je dejal, da se namerava vrniti na Štefanovo. Čeprav je bil zaradi bolezni odsoten, je spremljal dogajanje in prebiral dokumente. Ob tehtanju, kako naprej, je spoznal, da mora najprej poskrbeti za lastno zdravje. To je uradni razlog za njegov odhod, je pa vprašanje, če tudi edini. V zadnjem času so se pritiski na njegovo delo stopnjevali, zato bi bilo povsem možno, da je slabo zdravstveno stanje izkoristil za pravočasen in eleganten umik.
Na stenah v pritličju ministrstva za zdravje, kjer visijo fotografije nekdanjih ministrov, kmalu ne bo več prostora: od maja 1990 se jih je zvrstilo petnajst. Če bi vsak med njimi končal štiriletni mandat, bi minilo šestdeset let, pa jih je komaj 28. To priča o tem, kako zahteven resor je zdravstvo. Z vsakim letom, ko ni potrebnih sprememb, pa postaja še zahtevnejši.
Za premiera Marjana Šarca je Fakin predstavljal paradnega konja. Če kdo, bo on, ki podrobno pozna sistem, lahko izpeljal nujne spremembe, so napovedovali ob njegovem imenovanju. Tudi sam je verjel, da je možno reformirati zdravstvo, a je bil v prehudem primežu najrazličnejših interesov, da bi to lahko udejanjil. Nenehno je moral tehtati, komu se je s kakšno odločitvijo vredno zameriti in komu ne. Če je hotel ustreči zahtevam zdravnikov, bi se zameril mnogim drugim.
Ob tem ni mogoče spregledati, da so ravno dan pred odločitvijo o slovesu kranjski zdravniki nanj naslovili pismo z grožnjo o odpovedi delovnega razmerja, če njihove zahteve ne bodo izpolnjene še marca. Preobremenjene zdravnike je razjezil dvig dovoljenega števila opredeljenih bolnikov. Na ureditev položaja čakajo v zdravstveni negi, bolnišnice se utapljajo v izgubah ...
Od Fakina so vsi po vrsti pričakovali, da bo najprej spremenil zakonodajo, sprejeto v preteklem mandatu, ki se ni izkazala za dobro. Namesto tega je s svojim podpisom omogočil, da je več kot 3100 zdravnikov in zobozdravnikov ostalo brez možnosti, da sebi in najbližjim predpišejo recept.
Za pozitivno so mu šteli, da je do potrditve na vladi pripeljal splošni dogovor o razdelitvi denarja v zdravstvu, s katerim so zagotovili dodatni denar za skrajševanje čakalnih vrst in pokritje višjih plač. Pozdravljali so tudi njegovo odločitev o ukinitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, a kaj ko zadnje tragične zgodbe kažejo, da morda ni bila najbolje premišljena. Nabralo se je torej vsega, očitno pa je Šarec novega junaka našel v Alešu Šabedru, ki bo za ureditev razmer morda tako tvegal tudi lastno zdravje.
Kljub temu je vztrajal. Še v sredo je dejal, da se namerava vrniti na Štefanovo. Čeprav je bil zaradi bolezni odsoten, je spremljal dogajanje in prebiral dokumente. Ob tehtanju, kako naprej, je spoznal, da mora najprej poskrbeti za lastno zdravje. To je uradni razlog za njegov odhod, je pa vprašanje, če tudi edini. V zadnjem času so se pritiski na njegovo delo stopnjevali, zato bi bilo povsem možno, da je slabo zdravstveno stanje izkoristil za pravočasen in eleganten umik.
Na stenah v pritličju ministrstva za zdravje, kjer visijo fotografije nekdanjih ministrov, kmalu ne bo več prostora: od maja 1990 se jih je zvrstilo petnajst. Če bi vsak med njimi končal štiriletni mandat, bi minilo šestdeset let, pa jih je komaj 28. To priča o tem, kako zahteven resor je zdravstvo. Z vsakim letom, ko ni potrebnih sprememb, pa postaja še zahtevnejši.
Za premiera Marjana Šarca je Fakin predstavljal paradnega konja. Če kdo, bo on, ki podrobno pozna sistem, lahko izpeljal nujne spremembe, so napovedovali ob njegovem imenovanju. Tudi sam je verjel, da je možno reformirati zdravstvo, a je bil v prehudem primežu najrazličnejših interesov, da bi to lahko udejanjil. Nenehno je moral tehtati, komu se je s kakšno odločitvijo vredno zameriti in komu ne. Če je hotel ustreči zahtevam zdravnikov, bi se zameril mnogim drugim.
Ob tem ni mogoče spregledati, da so ravno dan pred odločitvijo o slovesu kranjski zdravniki nanj naslovili pismo z grožnjo o odpovedi delovnega razmerja, če njihove zahteve ne bodo izpolnjene še marca. Preobremenjene zdravnike je razjezil dvig dovoljenega števila opredeljenih bolnikov. Na ureditev položaja čakajo v zdravstveni negi, bolnišnice se utapljajo v izgubah ...
Od Fakina so vsi po vrsti pričakovali, da bo najprej spremenil zakonodajo, sprejeto v preteklem mandatu, ki se ni izkazala za dobro. Namesto tega je s svojim podpisom omogočil, da je več kot 3100 zdravnikov in zobozdravnikov ostalo brez možnosti, da sebi in najbližjim predpišejo recept.
Za pozitivno so mu šteli, da je do potrditve na vladi pripeljal splošni dogovor o razdelitvi denarja v zdravstvu, s katerim so zagotovili dodatni denar za skrajševanje čakalnih vrst in pokritje višjih plač. Pozdravljali so tudi njegovo odločitev o ukinitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, a kaj ko zadnje tragične zgodbe kažejo, da morda ni bila najbolje premišljena. Nabralo se je torej vsega, očitno pa je Šarec novega junaka našel v Alešu Šabedru, ki bo za ureditev razmer morda tako tvegal tudi lastno zdravje.
