Tiskane izdaje
Ob predpremieri filma Petdeset odtenkov sive v ljubljanski Operi se najprej vprašamo, zakaj bi ustanova, katere poslanstvo je uprizarjanje operne in baletne umetnosti, postala kinematograf? In če že, zakaj bi tam vrtela film, nastal po podpovprečni erotični literarni predlogi, ki govori o strastni romanci med naivno študentko in perverznim bogatašem, predvsem pa film, ki nima nič z operno umetnostjo?
Razlog, ki ga navaja Opera, je vse večje krčenje javnih sredstev. Pod podobnimi pritiski so danes mnoge javne kulturne ustanove pri nas, ki jim trženje prostorov omogoča izvajanje njihove temeljne dejavnosti. A talec sprege med javnim interesom in kapitalom sta vselej umetniški program in profesionalnost institucij, ki naj bi služile izključno javnemu.
Čista profesionalnost in umetniškost sta seveda vselej ideal, na poti h kateremu obstajajo tudi številne druge ovire, ne le denar, ampak včasih tudi nesposobnost vodstva ali kakovost ustvarjalcev. A vstop zasebnega kapitala v prostor umetniške profesionalnosti vselej grozi s tem, da se programi in vsebine začnejo prilagajati kapitalu. Teror dobre obiskanosti je že tako v slovenskem kulturnem prostoru umetniške programe priličil drugega drugemu, jih spravil na pot preverjenih prireditev in v precejšnji meri izničil prostor za eksperimente.
Pragmatična rešitev bi tako bila tista, o kateri govorijo mnogi kulturni direktorji: s skrbno izbiro, katerim komercialnim vsebinam odpirati vrata, ohranjati čim bolj neomadeževan ugled zavodov.
Prav pomen javne podobe je v Sloveniji pogosto zanemarjen. Javno kot sfera skupnega dobrega, kot jamstvo profesionalnosti se vzpostavlja skozi videz in reprezentacijo javnih institucij. Zvijačnost videza je namreč v tem, da vselej že kaže, za kakšno vsebino določena javna institucija stoji, je že osebna izkaznica njenega poslanstva. Tako si ni težko predstavljati, da film Petdeset odtenkov sive odjemalca Opere zmede in lahko zdaj ves njen program začne gledati v kontekstu malomeščanske pogrošnosti.
Slednje velja toliko bolj, ker obstaja vrsta komercialnih dogodkov, kot so predavanja, okrogle mize, koncerti, dokumentarnih filmi, ki lahko bolj smiselno podprejo siceršnjo dejavnost ter poslanstvo Opere.
A Petdesetih odtenkov sive je le eden od simptomov nerazumevanja pomena skrbi za ugled pri nas. Velik del javnosti je zmedel sam predsednik države Borut Pahor, poveljnik slovenske vojske, ko se je konec lanskega leta poleg slovesnosti državne vojske udeležil še sorodne strankarske prireditve Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. S to gesto je preprosto zbudil dvom v to, kaj je prava državna vojska, kaj so njeni simboli, zamajal je zaupanje v institucijo vojske, poškodoval je njen imidž, pa tudi institucijo samega predsednika države.
Če naj nekaj takšnega kot javno in skupno dobro obstane, mora najprej obstajati v videzu, saj je ta prvi znanilec tega, da se nekdo ali, v našem primeru, neka institucija jemlje resno. Njena investicija v to, da se prikazuje kot profesionalna avtoriteta, kot zgled, kot model delovanja, je osnovni pogoj, pod katerim sploh lahko postane kakršnakoli avtoriteta. V nasprotnem primeru je nihče ne more jemati resno.
