Ogenj v čast romana

Kaj je kresnik? Pogansko božanstvo. In – tudi po zaslugi časopisne hiše Delo – zadnji desetletji in pol mali praznik dobrih knjig. Nagrada, ki je po zamisli pisatelja Vlada Žabota sodobni slovenski roman pomagala postaviti na piedestal in nanj usmeriti pozornost javnosti. Nagrada, ki je pomagala spremeniti številke: prvo leto je žirija zmagovalca izbirala izmed vsega sedemnajstih del, zdaj redno izmed več kot stotih.

Ogenj pred rožniško cerkvijo je tukajšnjemu knjigoljubnemu občinstvu postal smerokaz, magični obred ob sončevem obratu, ki hoče s kresom poskrbeti, da sonce ne bi omagalo, z zmagovalčevim tradicionalnim prižiganjem ognja kaže pot k odličnemu in najodličnejšemu branju. Vabi torej k tistemu početju, katerega zagovor, če se sploh zdi komu potreben, in tudi večni smisel je neka ameriška pisateljica izrazila s kar se da preprosto ugotovitvijo: ljudje beremo zgodbe zato, da bi razumeli resnico.

Kresnik je zaradi prestižnosti in medijske odmevnosti seveda tudi založniška in pisateljska tekma, končni izbranci so na Rožniku obsojeni na čakanje, na javno pričakovanje odločitve žirije in tako nehote potisnjeni v položaj, ki ga je eden od finalistov označil kot mučnega, saj ne »zmagovalec« ne »poraženci« ne smejo pokazati pravih čustev. A puhlica, da so zmagovalci vsi, finalisti in bralci, v tem primeru ni odvečna, vse finalne deseterice in peterice v več kot poltretjem desetletju so bile zapolnjene z odličnim, relevantnim branjem.

Statistika pravi, da nam gre po vseh plateh bolje kot v času osamosvojitve. Očitno se dobro godi tudi slovenskemu romanu, ne le, da je njihovo število vse večje, letos so bili v finalni peterici precej debelušni, obsežni romani, dva okoli 400-stranska, eden več kot 500-stranski. Užitek, ki traja.