Ogenj v dimniku
Izogibanje pregledom dimnih naprav je lahko tudi škodljivo. Ne samo za okolje.
V Sloveniji je približno pol milijona dimnih naprav. Za lastnike, ki januarja ne bodo imeli potrdila o opravljenem pregledu, je zagrožena denarna kazen najmanj 60 evrov. Na državnem seznamu dimnikark in dimnikarjev je bilo prve dni oktobra 406 oseb. Po zakonu morajo biti vsako leto pregledani vse peči in dimniki. V letošnjih slabih desetih mesecih so inšpektorji opravili 350 nadzorov.
V interesu vsakega posameznika je, da njegove naprave delujejo brez nevarnosti za zdravje, življenje ali lastnino. V interesu vseh nas je, da ohranimo ozračje kolikor toliko neonesnaženo. Male kurilne naprave so po navedbah ekologov večji onesnaževalec zraka kot promet, ki mu sledijo velike peči.
Letos je bil v Sloveniji uveljavljen nov zakon o dimnikarstvu. Država je koncesijski sistem zamenjala s prostim trgom in na njem obdržala najvišjo ceno za opravljeno storitev – 33 evrov brez DDV in morebitnih potnih stroškov, ki jih dimnikarji lahko zaračunajo pri večji oddaljenosti strank. Zakon je predvidel tudi uvedbo državne evidence kurilnih naprav, ki pa še ni narejena – ker bi tudi težko bilo drugače. Dovčerajšnji občinski koncesionarji so sicer imeli približno evidenco, ob odsotnosti podzakonskih aktov pa je položaj zdaj tak, da nihče ne ve, kdo je do zakonsko predvidenega 30. junija zamenjal dimnikarja. Preprosto se ne ve, kdo je od koga odšel h komu. To v praksi pomeni, da je dimnikarja vedno mogoče odsloviti, češ, saj je bil zamenjan.
Ministrica pravi, da so uporabniki zadovoljni. Verjetno bodo tudi januarja in vse leto 2018, kajti – kakšna pa je verjetnost, da jih bo obiskal inšpektor? Tudi če se bodo sedmim pridružili še trije. Na vsakih sto let bo pač lažje plačati od 60 do 100 evrov kazni kot pa vsako leto 33 evrov plus DDV. Tudi pri zavarovanju hiš v Triglavu razen zelo izjemoma pri kakšni podrtiji ne zahtevajo nobenega potrdila o pregledu peči. Verjetno pa tudi škode ne poplačajo, če hiša pogori zaradi napake na dimniku ali v peči.
Organizirani uporabniki sicer trdijo, da jih dimnikarji ožemajo in da je storitev predraga, saj pridejo, izmerijo pline – in to je to. Še peči ne očistijo, čeprav naj bi jo. Da ali pa ne, kajti podzakonskih aktov s standardi, kaj je treba narediti, po navedbah dimnikarjev, ni. V praksi pa je bil dimnikarjev obisk vsaj doslej cenejši, če je kurjač naprave sam očistil. (Opozorilo: tudi pri izgorevanju kurilnega olja nastaja precej pepela!)
Dovčerajšnji koncesionarji opozarjajo, da bi poleg najvišje cene morali določiti tudi najnižjo. Letos se je število izvajalcev dimnikarskih storitev (ne oseb) s 55 podvojilo, na 110. V zbornicah opozarjajo, da »novi« dimnikarji niso primerno strokovno usposobljeni. Res je nenavadno, da bi se serviserji, kljub enaki merilni napravi, sami kontrolirali. In končno: dimnikarji potrebujejo tudi zaledne službe, ki niso zastonj. Drži, pri koncesijskem sistemu so koncesionarji lahko načrtovali svoje prihodke. Zdaj obveznosti ni, boj za stranke pa je živ. Posebej starejše, ki se dajo hitro prepričati.
V interesu vsakega posameznika je, da njegove naprave delujejo brez nevarnosti za zdravje, življenje ali lastnino. V interesu vseh nas je, da ohranimo ozračje kolikor toliko neonesnaženo. Male kurilne naprave so po navedbah ekologov večji onesnaževalec zraka kot promet, ki mu sledijo velike peči.
Letos je bil v Sloveniji uveljavljen nov zakon o dimnikarstvu. Država je koncesijski sistem zamenjala s prostim trgom in na njem obdržala najvišjo ceno za opravljeno storitev – 33 evrov brez DDV in morebitnih potnih stroškov, ki jih dimnikarji lahko zaračunajo pri večji oddaljenosti strank. Zakon je predvidel tudi uvedbo državne evidence kurilnih naprav, ki pa še ni narejena – ker bi tudi težko bilo drugače. Dovčerajšnji občinski koncesionarji so sicer imeli približno evidenco, ob odsotnosti podzakonskih aktov pa je položaj zdaj tak, da nihče ne ve, kdo je do zakonsko predvidenega 30. junija zamenjal dimnikarja. Preprosto se ne ve, kdo je od koga odšel h komu. To v praksi pomeni, da je dimnikarja vedno mogoče odsloviti, češ, saj je bil zamenjan.
Ministrica pravi, da so uporabniki zadovoljni. Verjetno bodo tudi januarja in vse leto 2018, kajti – kakšna pa je verjetnost, da jih bo obiskal inšpektor? Tudi če se bodo sedmim pridružili še trije. Na vsakih sto let bo pač lažje plačati od 60 do 100 evrov kazni kot pa vsako leto 33 evrov plus DDV. Tudi pri zavarovanju hiš v Triglavu razen zelo izjemoma pri kakšni podrtiji ne zahtevajo nobenega potrdila o pregledu peči. Verjetno pa tudi škode ne poplačajo, če hiša pogori zaradi napake na dimniku ali v peči.
Organizirani uporabniki sicer trdijo, da jih dimnikarji ožemajo in da je storitev predraga, saj pridejo, izmerijo pline – in to je to. Še peči ne očistijo, čeprav naj bi jo. Da ali pa ne, kajti podzakonskih aktov s standardi, kaj je treba narediti, po navedbah dimnikarjev, ni. V praksi pa je bil dimnikarjev obisk vsaj doslej cenejši, če je kurjač naprave sam očistil. (Opozorilo: tudi pri izgorevanju kurilnega olja nastaja precej pepela!)
Dovčerajšnji koncesionarji opozarjajo, da bi poleg najvišje cene morali določiti tudi najnižjo. Letos se je število izvajalcev dimnikarskih storitev (ne oseb) s 55 podvojilo, na 110. V zbornicah opozarjajo, da »novi« dimnikarji niso primerno strokovno usposobljeni. Res je nenavadno, da bi se serviserji, kljub enaki merilni napravi, sami kontrolirali. In končno: dimnikarji potrebujejo tudi zaledne službe, ki niso zastonj. Drži, pri koncesijskem sistemu so koncesionarji lahko načrtovali svoje prihodke. Zdaj obveznosti ni, boj za stranke pa je živ. Posebej starejše, ki se dajo hitro prepričati.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji