Okoljevarstvena askeza

Prvega avgusta, na dan globalnega okoljskega dolga, smo bili spet povabljeni k premisleku o svojem odnosu do okolja.

Objavljeno
07. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
07. avgust 2018 06.00
Okoljevarstvena askeza je naslednica razsvetljenskega pragmatizma, ne pa vrnitev v duhovno poglobljeno razumevanje človekovega odnosa do stvarstva. FOTO: Jure Eržen/Delo
Zamislite si program politične stranke ali pa kar koalicijsko pogodbo, ki za dosego večje blaginje ne bi stavila na gospodarsko rast – tudi takšno ne, ki jo imenujemo trajnostna ali nizkoogljična – ampak bi si, nasprotno, prizadevala za temeljito krčenje gospodarstva, za zmanjševanje proizvodnje in porabe na vseh ravneh družbe.

Racionalizacija poslovanja ne bi sledila logiki dobička, ampak bi se dobičku zavestno odpovedala. Z družbo napredka bi bilo konec. Življenje v stoinvečkvadratnih stanovanjskih hišah bi predstavljalo neopravičljiv luksuz, več družin bi si moralo deliti le en osebni avtomobil, zaradi visokih cen bi oblačila kupovali bolj redko, v nakupovalnih centrih, ki ne bi več rasli kot gobe po dežju, pa bi police s hitro pokvarljivim blagom ob koncu delovnika ostale prazne. Menedžerji bi ostali brez jaht, sindikati pa se ne bi več mogli boriti za delež presežnih milijonov, nabranih v času konjunkture. Skratka, obljubili bi totalno antiutopijo, môro marsikaterega Slovenca.

Med nami je najbrž premalo blaznežev, da bi tak program lahko zares vžgal. Toda naj se to zamišljanje alternativne realnosti sliši še tako bizarno, ni daleč od tega, kar naš planet danes nujno potrebuje.

image
Rivalstvo v odrekanju okoljsko nevzdržnemu ugodju planetu ne more škodovati. FOTO: Roman Šipić/Delo


Prvega avgusta, na dan globalnega okoljskega dolga, smo bili spet povabljeni k premisleku o svojem odnosu do okolja. Glavni krivci za vedno zgodnejše simbolno vstopanje človeštva v ekološki dolg so dobro znani: uporaba fosilnih goriv in življenjski slog najrazvitejših družb. Moje spremljanje medijskega poročanja ni minilo brez občutkov krivde. A ker je najlažje preložiti odgovornost na brezosebne strukture in institucije, sem se poskusil potolažiti z dejstvom, da so šele sistemske spremembe tiste, ki lahko razmere morebiti še obrnejo na bolje. Čeprav neizpodbitno drži, da so te v boju zoper okoljske spremembe neprimerno bolj učinkovite od subverzivne drže posameznika, se nisem mogel znebiti občutka, da gre pri trajnostnem razvoju, ki sicer obeta zmanjševanje okoljskega odtisa, za komaj kaj več kot blažev žegen. Zelena gospodarska rast je namreč še vedno »rast«, ki predpostavlja nenehno povečevanje količine proizvodnje, pa naj bo ta še tako sonaravna.

A pri uveljavljanju učinkovitih sprememb nas vendarle ne ovirata zgolj globalna narava okoljskih problemov in podivjani kapitalizem, ampak tudi miselni in vedenjski vzorci, ki jih ta družbeno-ekonomski sistem bolj ali manj namerno proizvaja. Ekološka kriza zahteva samoodpoved in discipliniranje želja. Zahteva, pravzaprav, da se začnemo vesti povsem nasprotno, kot nam dan za dnem zapoveduje postava potrošniškega kapitalizma: ozirati se moramo na druge, ne samo nase, živeti moramo skromneje, ne obilneje, porabljati, kupovati in potovati manj, ne več, jesti lokalno pridelano in povečini rastlinsko hrano ter živeti v manjših in bolje izoliranih prebivališčih.

Posebej zanimivo pri tej osebni etični drži, ki jo veleva boj proti ekološki krizi, je, da se kaže kot nekakšna sekularizirana askeza. V družbi, ki sicer slavi užitek in osebno ugodje, je okoljevarstveno gibanje ponovno populariziralo diskurz samoodrekanja. Ugotavljanje, čemu smo se pripravljeni odpovedati, zdaj ni več omejeno le na vernike v postnem času, ki si prizadevajo obnoviti svoj odnos z Bogom, pač pa je slehernik z lastnim programom samoodpovedi povabljen k reševanju planeta.

image
Prvega avgusta, na dan globalnega okoljskega dolga, smo bili spet povabljeni k premisleku o svojem odnosu do okolja. FOTO: Jure Eržen/Delo


V predmodernih krščanskih družbah sta bili odrekanje užitkom in discipliniranje lastnih želja in potreb vgrajeni v družbeni sistem: bodisi kot sestavni del prevladujoče etično-religiozne drže bodisi kot del družbene prisile. Ob koncu 18. stoletja pa sta razsvetljenstvo in liberalizem začela odpravljati omejevanje človekove svobode. Najbrž ni naključje, da je razsvetljence precej bolj kot kontemplativno samostansko življenje zanimalo spodbujanje koristne industrije.

Okoljevarstvena askeza je naslednica razsvetljenskega pragmatizma, ne pa vrnitev v duhovno poglobljeno razumevanje človekovega odnosa do stvarstva. Takšno odrekanje sicer išče svoj smoter v solidarnosti s prihodnjimi generacijami, a se kljub temu antropocentrično osredotoča na človekovo gospodarjenje z naravo in njegovo posvetno blaginjo. Krščanska askeza, nasprotno, vodi do spoznanja, da se ne živi samo od kruha in da človek predvsem prejema, ne pa gospodari. Kljub temu marsikatera vsakdanja dejanja, h katerim nas vabi okoljevarstveno gibanje, ustrezajo praksi ekološkega spreobrnjenja, o katerem papež Frančišek piše v encikliki Laudato si’. Rivalstvo v odrekanju okoljsko nevzdržnemu ugodju planetu ne more škodovati. Pazimo le, da nam ne bo v spotiko.