Opozorilni »vikimrk«

Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob »varnost, zakonitost in red«.
Objavljeno
18. januar 2012 20.55
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga

Kdo je bil John Fitzgerald Kennedy? Kdo je odkril razvpitega kanadskega mladostniškega pevskega zvezdnika Justina Bieberja? Katero je glavno mesto Tanzanije? Kako deluje fotosinteza?

Če ste odgovore na omenjena vprašanja - podobno kot večina uporabnikov svetovnega spleta - iskali na Googlu, vas je najprej napotil na največjo spletno enciklopedijo Wikipedio, a je bila njena angleška stran zaprta. »Takšna bo družba, v kateri ne bomo več smeli svobodno izmenjevati znanja,« so zapisali njeni upravljavci. Družba, kakršno z novima zakonoma o preprečevanju spletnega piratstva (SOPA) in varstvu intelektualne lastnine (PIPA) v zadnjih mesecih domnevno uvajajo ameriški zakonodajalci.

Protestu spletnih enciklopedikov se je ob enodnevnem »vikimrku« pridružilo še več drugih vplivnih spletnih strani (Reddit, Wordpress, Boingboing ...), ki so prepričane, da lahko nova ameriška zakona z napadom na celotne tehnološke platforme (in ne več posamezne kršitelje) usodno omejita odprti in svobodni internet po vsem svetu, uvedeta nadzor spletnih vsebin, spodbujata cenzuro in zadušita spletno ekonomijo. Za nasprotnim okopom pa so se utrdili tradicionalni založniki, glasbene založbe, filmski studii in drugi lastniki avtorskih pravic, ki spletnim piratom pripisujejo izgubljene dolarske milijarde in delovna mesta.

Njihov dvoboj ima močno kulturno, gospodarsko in politično ozadje. Internetni ideologi so prepričani, da mora internet ostati odprt in nevtralen medij, na katerem lahko vsakdo pod enakimi pogoji širi politične ideje, ustanovi podjetje in si izmenjuje informacije. Uspešna internetna podjetja in organizacije (Google, Facebook, Wikipedia ...) uporabljajo internetno ideologijo za uveljavljanje lastnih poslovnih in političnih interesov, saj njihovi poslovni modeli in vpliv temeljijo na svobodni izrabi internetnih virov. Nasprotno koalicijo sestavljajo poslovni interesi stare kulturne industrije, ki hoče ohraniti nekdanje (preživele) monopole in omejiti nove tekmece, ter želja države - tudi slovenske - po večjem nadzoru državljanov, ki ga omogočajo nove tehnologije.

Obe strani uporabljata močne pojme. Svoboda, odprtost in demokratičnost so trčile ob varnost, zakonitost in red. Velike besede, lobiranje in poslovni interesi pa zamegljujejo zelo preprosto dejstvo, da piratstva na svetovnem spletu ni mogoče »učinkovito« preganjati brez zelo natančnega nadzora internetnega prometa in sprotnega pregledovanja podatkovnih paketkov, ki razkrije njihovo vsebino. Zato bi morali zakonodajalci javno in odprto presoditi, ali zaščita intelektualne lastnine (oziroma njenih lastnikov) upravičuje uvajanje obsežnih in politično občutljivih podatkovnih zbirk internetnega prometa (infrastrukturo nadzora) ali je treba med pripravo protipiratskih zakonov enakovredno upoštevati tudi druge državljanske pravice: do zasebnosti, izražanja, domneve nedolžnosti in sodnega procesa.

Ameriški zakonodajalci te naloge doslej niso opravili. Prav tako ne njihovi evropski kolegi.