»Ora et labora«

Poslavlja se generacija intelektualcev z visoko ravnjo javne razprave.

Objavljeno
25. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
25. avgust 2018 06.00
FOTO: Blaž Samec
Slovenska kultura je v minulem tednu izgubila dva velikana. Čeprav sta tako Ciril Zlobec kot Andrej Capuder zapustila obsežen opus, se ju večji del javnosti spominja predvsem po njunem političnem prispevku. Žalostna usoda politikov, ki ostajajo v drugi ali celo tretji vrsti parterjev moči, je, da se v kolektivni spomin bolj kot po svojih dejanjih vpišejo s polemikami, ki so jih sprožili s svojimi besedami. To še toliko bolj velja za intelektualce brez dlake na jeziku.Takšen intelektualec je bil Andrej Capuder.



Capuder je bil zaslužen, da je Dante, s katerim so se pred njim manj uspešno spoprijeli mnogi drugi prevajalci – nekateri med njimi, npr. Alojz Gradnik, z večjim literarnim talentom – prvič zares prepričljivo spregovoril v slovenščini. Toda v spomin širše javnosti se je zapisal predvsem kot tisti kulturni minister, ki je Slovence pozval k obnovi srednjeveške etike »dela in molitve« – ora et labora.

Capudrova izjava si v politični zgodovini sodobne Slovenije ne zasluži več od bežne opombe pod črto, a odziv, ki ji je sledil, je sprožil tip polemik, ki so nato zaznamovale politično razpravo še globoko v naslednje desetletje. Te so se začele s provokativno ali nerodno izjavo katerega katoliškega politika ali cerkvenega dostojanstvenika (praviloma je šlo za izjave, mnogo redkeje za dejanja in skoraj nikoli za ukrepe z otipljivimi političnimi učinki), ki sta jo nato levo-liberalno časopisje in najbolj bojeviti segment kulturnega esteblišmenta uporabila za krepitev antiklerikalnega občutja, ki je pogosto zdrsnilo v odkrit antikatolicizem, nemalokrat pomešan z ateističnim zavračanjem vsakršne religioznosti.

S Capudrovo smrtjo nismo izgubili le prvovrstnega učenjaka, temveč se z njim poslavlja generacija intelektualcev, ki so brez kompleksov ohranjali visoko raven javne razprave.


Te polemike so bile po eni strani odraz politične strategije, s katero je postkomunistični liberalizem utrjeval svojo hegemonijo na Slovenskem. Toda bile so tudi odraz realnih strahov dela prebivalstva, ki se je bal restavracije družbene moči Katoliške cerkve.
Ti strahovi so bili realni v smislu, da so odražali pristno eksistenčno izkušnjo širokih srednjih slojev, za katere je socialistična urbanizacija pomenila družbeno emancipacijo od omejitev podeželskega sveta, ki je do druge svetovne vojne ostajal pod trdim nadzorom političnega katolicizma. Ta je zlasti na Kranjskem in na Štajerskem (kjer je živela velika večina slovenskega prebivalstva) do bridkega konca ohranjal kapilarno oblast na mikroravni, ki jo je plastično prikazal Ivan Cankar v Hlapcih.

Socializem se je zato za mnoge kazal kot osvoboditev od tega dušečega nadzora; če je bila cena za osvoboditev izpod »klerikalnega jarma« sprva nesorazmerno visoka, je predvsem od šestdesetih let dalje komunistična oblast manko političnih pravic nadomeščala s širjenjem polja svoboščin v zasebni sferi. Demokratizacija v devetdesetih je za večino prebivalstva pomenila kronanje postopne evolucije od represivnega socializma k socialni demokraciji. Ideja, da bi morali v imenu »vrnitve k tradicionalnim vrednotam« obuditi nekdanje družbene vzorce in se nemara celo odreči prispevkom seksualne revolucije, od ženske emancipacije do pravice do splava, je bila za večino Slovencev nesprejemljiva.

Ta strah je bil preveč otipljiv, da bi ga levo liberalne sile ne izkoristile v politične namene; hkrati pa je krščanska demokracija slabo ocenila njegovo moč, nemara tudi zato, ker bi to terjalo kritični pretres globinskih vzrokov zanj in s tem bolečo samokritiko glede vloge političnega katolicizma v medvojnem in vojnem obdobju, na katero ni bila pripravljena ali pa se ji je zdelo, da je to domačo nalogo že opravila.

Toda ta strah sekularizirane javnosti ni bil realen v smislu, da katoliška namera »vrnitve na pozicije pred letom 1941« v resnici nikoli ni obstajala. Ni obstajala kot politični projekt, saj sta tako Peterletova SKD (katere vidni član je bil Andrej Capuder) kot SLS Franca Zagožna in bratov Podobnik vseskozi delovali znotraj predstave o sporazumni politiki, kjer bi katoliške in konservativne sile sodelovale pri oblasti kot enakovreden partner – nikakor pa ne kot novi despot. Redki posamezniki, ki so gojili tovrstne skomine, so bili zgodaj odrinjeni na rob.

Reakcionarni katolicizem pa ni obstajal niti kot intelektualni trend. Capudrov ora et labora ni bil poziv k obnovi srednjeveške miselnosti, temveč k valorizaciji prispevka krščanske dediščine v kulturno zakladnico modernega Zahoda. Capuder je pripadal generaciji slovenskih intelektualcev, ki so bili rojeni še pred letom 1945, a niso imeli odrasle izkušnje življenja v »starem režimu«.

Vanjo so spadali številni posamezniki – na primer Marjan Rožanc ali Taras Kermauner –, ki so se krščanstvu približali šele v zrelih letih. Privlačila jih ni »knezoškofovska« cerkev iz predvojnega obdobja, temveč podoba prenovljenega katolištva drugega vatikanskega koncila, cepljenega na skrbno izbrane cepiče razsvetljenske zapuščine. Krščansko misel – ki so jo odkrivali na novo, pogosto po posredovanju francoskih in nemških avtorjev, ki so navdihnili katoliški aggiornamento – so hoteli opremiti za iskren dialog s tem, kar bi zgodovinar Janko Prunk imenoval »racionalistična civilizacija«. Capuder je bil resda eden politično konservativnejših, a tudi najbolj svetovljanskih in vsestransko razgledanih pripadnikov te generacije.

S Capudrovo smrtjo nismo izgubili le prvovrstnega učenjaka, temveč se z njim počasi poslavlja generacija intelektualcev, ki jih je, kot je pred kratkim opozoril Marko Crnkovič, »držal gor katolicizem« in so zato brez kompleksov ohranjali visoko raven javne razprave. Z njihovim odhodom se ustvarja vakuum, ki ga zasedajo desničarski polemičarji, ki niso zrasli iz prizadevanja za demokratizacijo, temveč iz resentimenta, ker so ob njenem prihodu ostali na robu mainstreama. Z njimi se uveljavlja nov tip desničarske politike, ob kateri utegne liberalna javnost kmalu pogrešati razumnike, kakršen je bil Capuder. To bi bil dober trenutek, da razmisli o lastni vlogi pri njihovem zatonu.

-----------------------
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.