Orožje Lubadar 3.0

Dobro se vrača z dobrim, slabo pa s slabim. V to enačbo smo po večinskem razumevanju vključeni le ljudje, še to ne vsi, narava pa sploh ne. Naravo upravljamo, smo prepričani. Včasih nam res dopusti tak vtis. Vedno pogosteje pa se na naše upravljanje, ki velikokrat vodi v uničenje, odzove z delom zares veličastnega nabora orožja.

Segrevanje planeta tako po svetu spremljajo pogostejši in bolj uničujoči orkani, suše in poplave, pri nas pa zgodovinsko željo po večjem dobičku iz gozdov ubija lubadar. Smreko so namreč množično sadili zato, ker daje najvišje donose med vsemi drevesnimi vrstami pri nas in še prej v Nemčiji. Toplo in suho vreme je kot nalašč za njene največje sovražnike. Zgolj v eni sezoni se lahko lubadarji zdaj razmnožijo tudi trikrat. Škoda pa narašča, letos bo precej večja kot lani.

Stroka pravi, da smreka v dolinah ne bo preživela. Lubadar pa zaradi segrevanja prodira še više, tudi nad 1200 metrov. Glede na skorajšnjo izgubo ledenika na Triglavu se bo ta pot navzgor še nadaljevala. To bo na koncu znatno spremenilo tudi zeleno niansiranost Slovenije. Pred uvajanjem smreke sta na teh območjih prevladovali bukev in jelka.

Slovenija se spreminja. Foto Dragica Jaksetič/Delo

Uvedba več sto sekaških ekip, ki bodo odstranjevale prizadete smreke, je za zdaj ukrep, ki ima za cilj ohranitev vrednosti lesa smreke. Kubični meter poškodovanega lesa ima namreč le polovico vrednosti nepoškodovanega. Kakšen interes bo prevladal v prihodnje, ni povsem jasno. Če bo to kapitalski interes, bodo vsaj na delu posekanega gozda uredili nova polja za pridelavo hrane oziroma nadomestna zemljišča za kmete, ki jih preganjajo s polj zaradi gradnje novih tovarn.

Željo po spet lepih pogledih na širjave zelenja bo izpolnila le majhna pomoč naravi, da sama obnovi gozdove z avtohtonimi vrstami. Lahko bi preselili pionirske vrste, ki zdaj preraščajo kmetijska zemljišča. Tako bi vrnili stara polja in travnike pa tudi zdrave gozdove. Možnost, da bi zalivali smreke, ki bi tako postale dovolj krepke, da bi s svojo smolo zalivale lubadarje, nekako ne pride v poštev.

Gozdarji se sicer bojijo, da bo dela za številne sekače po koncu boja z lubadarji zmanjkalo. Tu pa pridemo do novejšega nesmotrnega obravnavanja pomena lesa oziroma do propada pohištvene industrije. Najti bo treba inovativne rešitve za uporabo lesa za gradnjo in za pohištvo, po smreki nič več ne bo zelo preprosto. Mogoče je prednost to, da je les topel in prijeten, beton in plastika pa nista. Verjetno je dobro, da imamo zdaj državno družbo za državne gozdove, a teh je le petino vseh. Drugi gozdovi so v zasebni lasti, mnogi tudi v lasti mnogih lastnikov. Tu ni mogoče izvajati nobene smotrne politike, zato bi bilo koristno lastniške razmere urediti na neki preprost način, tudi z delnimi razlastitvami.

Dobro pa je, da nikomur ni padlo na pamet, da bi se z lubadarji boril s kemičnimi strupi. Ti namreč vedno, brez izjeme, na koncu ubijajo tudi tiste, ki jih uporabljajo.