Oseminšestdeset

Za kar nekaj generacij je letnica 1968 mitična. Za tiste, rojene nekaj let po drugi svetovni vojni, je mitična zato, ker so lahko sodelovali v gibanju, ki je zahtevalo mir, družbene spremembe, svobodo posameznika, svobodo mišljenja, ustvarjanja. Za nekoliko starejše je mitična zato, ker so bili prvič po drugi svetovni vojni množični protesti, ki so zajeli več kontinentov.

Zame, ki sem rojen tik pred letom 1968, je mitična zaradi najstniške zavisti, ki sem jo čutil do starejše generacije – zamudil sem revolucijo. A tudi mladina, ki je na politično prizorišče stopila leta 1968, je morda nekaj let pred tem čutila zavist do starejše generacije. Ta je bila namreč upravičeno ponosna na zmago proti nacizmu in fašizmu.

Gibanja, ki v sebi nosijo emancipatoren potencial, niso stalnica. A pojavljajo se v bolj ali manj rednih ciklih. Protesti študentov, mirovnikov in drugih borcev za svobodo pred petdesetimi leti so se v novih zgodovinskih okoliščinah pojavljali konec osemdesetih, ob koncu 20. stoletja. Če so za eno slovensko generacijo mitične demonstracije na Aškerčevi, imajo za naslednjo podoben status demonstracije na Roški cesti, za zadnjo pa vstajniško gibanje.

Če je šlo leta 1968 za protest proti vojni v Vietnamu, je šlo leta 1999 za protest proti nepravičnosti svetovne trgovinske ureditve, leta 2011 pa za nepravično porazdelitev svetovnega bogastva. Osišč, okoli katerih je mogoče zgraditi emancipatorna gibanja, je – žal – še vedno veliko. Preveč.

Ob obhajanju 50. obletnice mitičnega leta 1968 pa ni mogoče prezreti razočaranj, ki so povezana z uresničevanjem zahtev emancipatornih gibanj. »Ne, ni dovolj,« pravi kritična avtorica Naomi Klein.  Zavračanje sodobnih krivic je enostavno početje. Besedo »Nočemo!« so medtem posvojila populistična gibanja. Zato so potomci generacije 1968 poklicani, da odgovorijo na vprašanje: »Kaj hočete?«