Ostanite doma

Komentar nesreč v gorah pri nas bi lahko sklenili že z enim stavkom: gore niso za vsakogar. Preprosto zato, ker obisk zahteva nekaj osnovnega znanja in vsaj minimalno telesno pripravljenost. To pa je za nekatere preveč.

Planinska zveza Slovenije in gorski reševalci kakor pokvarjen gramofon ponavljajo planinske mantre, da jih je nemogoče preslišati. V podzavesti jih ponavljamo kakor kakšno nadležno dalmatinsko pesem, ki si jo žvižgamo ves dan. Pa niti približno ne pomaga. V hribe se ljudje podajajo v japonkah, v največji vročini, brez vode, premajhni, prestari, takšni, ki potrebujejo bumerang, da lahko na svoje mesto postavijo pas okoli hlač. Nepripravljeni, nepoučeni in brez vsaj bežnega pregleda vremenske napovedi.

Kolikor je takšne in podobne nespametnosti, je nesreč kljub vsemu malo. In vsaj te bi lahko v večini primerov preprečili obiskovalci sami, če bi gore še naprej gledali od daleč ali z zaslonov. Kdor se ne pusti podučiti osnovnih napotkov, naj ostane doma. Obnemogli planinec je najpogostejša besedna zveza na seznamu nesreč portala civilne zaščite. In potem morajo takšne v dolino spravljati prostovoljski gorski reševalci. Kakor da ne bi imeli bolj pomembnega dela in svoje družine.

Nespametni imajo preklemano srečo, da je povprečni gorski reševalec bolj potrpežljiv od konja, saj bi moral v večini primerov najdene, izgubljene, dehidrirane ali izmučene paciente najprej povprašati po zdravju, če se že klofutati ne smemo več. Toda tam so, da pomagajo, ne pa da sodijo. Vzrok za obisk gora naj ne bo objavljena sosedova fotografija z vrha Jalovca na facebooku, temveč odkrita želja po spoznavanju narave in spoštovanje kakršnega koli izziva. Nezavedanje potencialne nevarnosti je slabše od precenjevanja svojih sposobnosti. Relativno lahka dostopnost slovenskih gora na žalost ponuja priložnosti tudi tistim, ki jim niso kos. Tako se lahko tudi kratek izlet v smislu: »Saj gremo samo dva ovinka,« spremeni v frustrirajočo izkušnjo, v najhujših primerih pa v življenjsko tragedijo. Prvi korak je ravno tako pomemben kakor vsak naslednji do vrha. In nazaj.

Kako torej ukrepati, če osnovni napotki ne zaležejo? Predlog, da bi bilo tudi pri nas treba urediti dodatno zavarovanje za prostočasne aktivnosti, morda ni napačen. Za nespametnost posameznikov zdaj plačujemo vsi zaradi splošne pravice do reševanja. Toda skozi leta so posamezni primeri postali epidemija, ki jo bo treba umiriti. Pregovorno pa se stvari začnejo urejati šele z grožnjo, da nas lahko nekaj udari po žepu. S takšno rešitvijo ne bi odkrili tople vode, če nam je urejanje zavarovanja v tujini povsem logična priprava dopusta. Zakaj bi moralo biti pri nas drugače?