Otroci, ogledalo odraslih

Ko nihče ne opazi, v kakšni stiski živi nov rod.

Objavljeno
24. april 2016 19.34
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Otroci so prvi in hkrati najbolj občutljiv pokazatelj razmer v družbi. Če sodimo po številu mladih, ki zadnji čas potrebujejo pomoč zdravnikov psihiatrov, je tudi družba precej bolna. V času otroštva njihovih staršev in starih staršev otroci še zdaleč niso imeli toliko težav. Morda je bila družba takrat manj senzibilizirana za psihične težave nasploh, a vendarle so številke zdaj obolelih otrok šokantne.

Več kot deset tisoč otrok in najstnikov na leto zaradi duševnih težav obišče zdravnika. Za šestnajst polnih razredov otrok najde zatočišče v slovenskih psihiatričnih bolnišnicah. In najhuje: v zadnjih dveh desetletjih se jih je več kot dve stotniji odločilo končati svoje mlado življenje. Vsak je do skrajnosti žalostna usoda. Za starše ni nič hujšega na svetu, kot če otrok zboli. In kljub temu se ne morejo izviti iz svojega vsakodnevnega brzenja, ki ga določa delovni vrtinec in jim preprečuje najti čas za otroka. Spremenjene družbene razmere zahtevajo tudi spremenjeni odziv. Izjemno pomembno je, da so – tako kot pri vsaki drugi bolezni – tudi pri psihični čim hitreje in na široko dostopne vseh vrst strokovne pomoči. Le tako se lahko pravočasno prepreči nadaljnji razvoj bolezni, pa še najceneje je.

A tudi na tej točki družba odpoveduje. Premalo denarja ali nepoznavanje duševnih bolezni in njihovo skrivanje so najbrž razlogi, da niti zdravstvena blagajna, kaj šele ministri, politiki, sindikalisti, delodajalci in drugi, ki odločajo o zdravstvenem denarju, ne opazijo, v kakšni stiski živi nov rod. Mladi so ogledalo družbe. Njihov optimizem, nujen za nadaljevanje življenja, je zrcalna slika odraslih. Kakršna družba, takšni njeni otroci.

Na mladih svet stoji – pa tudi pade.