Kako ravnati pri otroški ljubosumnosti?

Vsak otrok mora biti dobro pripravljen na novega člana družine.

Objavljeno
27. januar 2019 15.30
Posodobljeno
27. januar 2019 15.39
Ljubosumno vedenje je treba imenovati ljubosumnost in se, takoj ko se pojavi, z otrokom pogovoriti o razlogih, zaradi katerih se počuti manj ljubljenega. FOTO: Jure Eržen
Opozorili smo že, da je otroška ljubosumnost med brati in sestrami zelo velik problem, ker pogosto vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. Napovedali smo, da se bomo v nadaljevanju posvetili starševskim napakam in pravilnim pristopom k premagovanju otroške ljubosumnosti.

Vsak otrok mora biti dobro pripravljen na novega člana družine. Na dejstvo, da bo imel mlajšega brata ali sestro, ga je treba začeti pripravljati vnaprej. Najbolje je, da mu starši, ki si želijo več otrok, pogosto pripovedujejo o družini kot skupnosti, v kateri bo več otrok. Če se na to navaja kot na nekaj normalnega, lažje sprejme novega družinskega člana.

Koliko se starši zavedajo, da bodo imeli njihovi otroci težave z medsebojno ljubosumnostjo, je v glavnem odvisno od tega, ali so bili sami edinci ali pa so živeli v družini z več otroki in so se že srečali s tem. Starši, ki so imeli brate in sestre, so veliko bolj občutljivi, ko gre za ta problem. Včasih so negativne izkušnje v odnosih s sorojenci tako močne, da človek, ko sam prevzame starševsko vlogo, noče imeti več kot enega otroka. Poistoveti se z otrokom in mu želi prihraniti travmo, kakršno je sam preživljal v otroštvu.

Neredko starši naredijo napako, ko otroka prosijo, naj jim dovoli, da bi imeli še enega potomca. Za takšnim ravnanjem se skriva njihov psihološki motiv: otroka prosijo, naj jim oprosti »izdajo« njihovega ekskluzivnega odnosa, torej rojstvo brata ali sestre. Edincem praviloma ni do tega, da bi z nekom delili starševsko ljubezen, zato pogosto nasprotujejo rojstvu brata ali sestre. Starši, potem ko se je otrok odločno izrekel proti novemu družinskemu članu, ne vedo, kako naj ga pripravijo, da bi v to privolil. Namesto da ga prosijo za dovoljenje, bi mu morali zgolj sporočiti, kaj se bo zgodilo in kaj to pomeni. Otrokova naloga je samo, da sprejme novo realnost, ne pa da odloča, ali se bo ta realnost uresničila ali ne.

Včasih zelo ljubosumni otroci ne kažejo ljubosumja, ker se sprijaznijo z »dejstvom«, da so za starše manj vredni.


Ko pride v hišo dojenček, se morajo starši zavedati, da se bo pri starejšem zagotovo pojavilo ljubosumje. Če sta otroka istega spola in če je med njima manjša starostna razlika, je ljubosumje še toliko bolj izraženo. Psihoanalitiki so staršem predlagali, naj imajo raje »serijske edince«, med katerimi je po pet let starostne razlike, pri čemer so domnevali, da zaradi prevelike razlike v starosti ljubosumje ne bo tako izrazito. Danes vemo, da ta predlog ni dober, pa ne samo zaradi tega, ker je močno ljubosumje mogoče tudi v primerih, ko je razlika v starosti sedem ali več let, temveč tudi zaradi tega, ker so bratje in sestre, kadar je razlika v letih prevelika, medsebojno manj čustveno povezani.

Problem ljubosumnosti je najbolje odpravljati v najzgodnejšem stadiju – takoj, ko se pojavi. Prva ljubosumnost bo ljubosumnost starejšega otroka, čustveno pismeni starši pa jo bodo znali prepoznati tudi v tistih njegovih obnašanjih, v katerih je prikrita. Majhni otroci nimajo razvite sposobnosti mišljenja (abstraktno mišljenje), temveč mislijo v slikah (konkretno mišljenje). Zaradi tega ljubezen enačijo s pozornostjo. »Če me mama gleda, sem pomemben. Če mama gleda brata, mene pa ne, je pomemben brat, jaz pa nisem pomemben.« Zato se otrok na izgubo pozornosti odzove, kot da je izgubil ljubezen, postane ljubosumen in začne »boj« za starševsko pozornost. Naloga staršev je, da odpravijo njegovo enačbo: »mama gleda mene = mama me ima rada«, tako da bo razumel, da ga ima mama rada tudi takrat, ko ga ne gleda. To je mogoče doseči na različne načine – od uporabe posebnih metod, tako da se mama, čeprav otroka ne gleda, z njim pogovarja, pa vse do neposrednih pojasnil.

Doživljati ljubosumje in izražati ljubosumje ni isto. Včasih zelo ljubosumni otroci ne kažejo ljubosumja, ker se sprijaznijo z »dejstvom«, da so za starše manj vredni. V nekaterih družinah obstaja starejši »čudoviti« otrok in mlajši »problematični«. Starejši s svojim lepim vedenjem, ubogljivostjo in šolskimi uspehi staršem kaže, da je boljši otrok in si zato zasluži, da ga imajo radi. Namesto da bi mu izkazovali ljubezen, starši vso svojo pozornost, podporo in ljubezen bolj usmerjajo k problematičnemu. Pravijo celo: »Hvala bogu, da je starejši tako priden, da se nam z njim ni treba ukvarjati.« Tako ostane starejši brez starševske pozornosti, mlajši pa jo dobiva dvojno. Včasih se ta krivica dogaja tudi pri delitvi premoženja, saj dajo starši pridnemu otroku, o katerem so prepričani, da se bo v življenju dobro znašel, manj, problematičnemu pa več, ker jim je jasno, da je neuspešen in da bo težko živel.

Ker se ljubosumnost pojavi zato, ker otrok vidi razliko v vedenju staršev do njega in do drugih otrok, je jasno, da ne bi smeli delati razlik, tudi če jim je kateri od otrok bolj pri srcu.

Ker ni mogoče, da ne bi različno ravnali z otroki, med katerimi je nekaj let razlike ali so različnega spola, jim je treba te razlike pojasniti, da je ne bi povezovali z večjo ali manjšo ljubeznijo.

Ljubosumno vedenje je treba imenovati ljubosumnost in se, takoj ko se pojavi, z otrokom pogovoriti o razlogih, zaradi katerih se počuti manj ljubljenega. Ko bomo izvedeli, kako razmišlja, pa ga moramo naučiti, kako se pravilno razmišlja o starševski ljubezni.