Ovadba kot orožje

Pri nas kazensko ovadbo lahko vloži vsakdo. Proti znanemu ali neznanemu domnevnemu storilcu. Vloži jo lahko na policiji, tožilstvu, sodišču. Lahko jo poda ustno, po telefonu, pisno, v elektronski obliki. Lahko jo vloži tudi anonimno. Nekomu se lahko zazdi, da nekaj ni v redu, in s tem opravi tako, da poda zgolj naznanilo o domnevnem obstoju kaznivega dejanja. Ko se kaj od tega zgodi, se zgane represivni aparat. S kakšno močjo, je odvisno od različnih dejavnikov in okoliščin. Ena od njih je, da pomeni kriva ovadba kaznivo dejanje.

Toda stroka je že nekaj časa prepričana, da ovadbe kot instituta, s katerim se začne večina kazenskih postopkov in ki ima lahko pomembne posledice v smislu poseganja v človekove pravice, ne moremo pustiti pri življenju v obliki – ta je namreč tudi zakonodajno povsem nedodelana – v kakršni je. Razloga sta vsaj dva. Prvič, ovadba se tudi zlorablja, postaja orodje politične, interesne in osebne diskreditacije in diskvalifikacije. Drugič, niso vsi enako odgovorni do vložitve ovadb. Uradna kazenska ovadba ima drugačno težo od zasebne. Posameznik si vendarle lahko privošči več (pravnih spodrsljajev) kot državni organ.

Vsaj nekaj odgovorov do razrešitve problema neutemeljenih ovadb obstaja. Eden od njih je, da bi morali določiti, kaj ovadba sploh je, kaj mora obsegati, kakšne so dolžnosti tistega, ki jo dobi, do tistega, ki jo je podal. In nasprotno. Najbrž je prav, da ima tudi ovaditelj kakšno odgovornost do posredovanih podatkov. Drugo vprašanje je, ali si državni organi kot ovaditelji lahko privoščijo pravno nekorektne izdelke in jih posredujejo naprej? Najbrž ne, saj so v službi države, njihovi »izdelki« morajo prestati pravni in dokazni preizkus. Tudi pred tožilstvom. Kot velja, da mora to znati utemeljiti, zakaj je njihovo ovadbo zavrgel.