Tiskane izdaje
Župan neke vasice v Franciji se je pred kratkim odločil, da se bo poročil s partnerjem, s katerim je že 14 let v zvezi, in tako dal »pozitivno sporočilo tistim, ki se s težavo soočajo s svojo homoseksualnostjo«.
Francija je namreč pred kratkim, kljub velikim protestom, legalizirala istospolne poroke. Na Islandiji se je pred leti premierka poročila s partnerico, v Veliki Britaniji pa poroke istospolnih partnerjev podpira tudi konservativni premier David Cameron z zdaj že znamenito izjavo, da podpira istospolne poroke zato, ker je konservativec, saj verjame v vezi in zaobljube.
V Sloveniji se je boj za odpravo diskriminacije istospolno usmerjenih po lanski Paradi ponosa, ki jo je zaznamoval padec družinskega zakonika na referendumu, z letošnjo na neki način spet znašel na začetku. Družinski zakonik, ki je med drugim reševal to vprašanje, poleg tega pa vseboval še številna zlasti za korist otrok pomembna določila, je vseskozi spremljal pridih kontroverznosti.
Tedanja koalicija, na čelu z liberalno demokracijo, je namreč začela za Slovenijo izjemno pogumno zakonsko zagovarjanje enakosti za vse. V različici, ki jo je sprejel parlament in lani marca zavrnil del ljudstva na referendumu, je sicer ni bilo več toliko: a za začetek vsekakor dovolj. Tako ljubljanski župan Zoran Janković, kljub sobotni izjavi, v kateri je dejal, da si želi, da bi kot župan lahko poročil prvi istospolni par, tega še vedno ne bi mogel narediti, saj bi istospolnim bila omogočena partnerska in zunajpartnerska skupnost ter posvojitev otroka partnerja. Realnost je danes takšna, da ne ostajajo prikrajšani le za to, temveč še za vse ostale socialne in ekonomske pravice.
Resorna ministrica Anja Kopač Mrak za jesen sicer napoveduje premike. Dejala je, da bodo začeli tam, kjer so z družinskim zakonikom končali. Kar bi lahko razumeli, da bo postavila na mizo enake rešitve, kot jih je prinašal družinski zakonik. Kakšna bo pot do njih, ostaja neznanka.
Parada ponosa je tako še naprej, kot minulih ducat let in kot poudarjajo njeni snovalci, političen dogodek in ne praznik veselja in radosti, kot velja za številne tovrstne dogodke na zahodu.
Agenda slovenske politike, ne le konservativne, je pač drugačna; sploh zdaj, ko jo narekujeta stabilizacija javnih financ in reševanje države iz vsesplošne krize in ko so ljudje z njo nezadovoljni bolj kot kadarkoli doslej - del jih ni odobraval prisotnosti politike tudi na sobotnem shodu. Zato je v tem kontekstu vprašljiva širša politična podpora za izvedbo omenjenih rešitev. Kolikšna bi lahko bila, ni mogoče sklepati iz tega, kdo se je letos pojavil na Paradi ponosa – četudi (ali ravno zato) je to bil predsednik države. Spomnimo se, kako so skoraj vsi politični zagovorniki, z omenjenim vred, odigrali izjemno pasivno vlogo v referendumski kampanji.
To je namreč boj, ki praviloma ne prinaša političnih točk in ravno zato potrebuje širok politični konsenz in pogumne ljudi. Kaj od tega trenutno premore Slovenija?
