Špansko parlamentarno drobljenje 

Politične krize ne bodo odpravile niti ponovne volitve, razčistiti jo morajo politiki.

Objavljeno
23. september 2019 17.14
Posodobljeno
23. september 2019 18.54
V Španiji bodo novembra nove predčasne volitve – že četrte v štirih letih. Foto: Jon Nazca/Reuters
Marsikje v Evropi ne gre zlahka. Španija še zdaleč ni edina, kjer je sestavljanje vlade opotekajoče, vladanje pa vsaj, ko gre za ključna vprašanja, vse bolj zapleteno. In vendar španska politična elita izstopa pri nepopustljivem zavračanju edine možnosti za izhod iz politične krize – koalicijskem povezovanju.

Potem ko zmagovalcu aprilskih volitev, socialistu Pedru Sánchezu, v skoraj petih mesecih ni uspelo – ali pa ni želel – sestaviti vlade z levičarsko Unidas Podemos, bo kralj Filip VI. ob polnoči razpustil parlament. Ob sedanji blokovski delitvi sta (bila) mogoča le dva pakta: med socialisti (PSOE) in Unidas Podemos na levi ter med Ljudsko stranko (PP), liberalnimi Ciudadanos in radikalnim Voxom na desni, pri čemer noben ni imel absolutne večine. A za Sáncheza so bile sprejemljivejše še ene predčasne volitve, že četrte v štirih letih, kot koalicija s tekmico na levici. ​

Polarizacija ni nov pojav; o »dveh Španijah«, konceptu takšne ali drugačne družbene razklanosti, sta že pred državljansko vojno, denimo, pisala pesnik Antonio Machado in filozof José Ortega y Gasset. Ne nazadnje se je ta kazala tudi v dominaciji dveh strank v štirih desetletjih španske demokracije, v katerih so si oblast podajali konservativci (PP) in socialisti. A če polarizacija ni produkt časa, res da je postala ostrejša, to ne velja za fragmentacijo španske politične krajine. Gospodarska kriza je v parlament naplavila Unidas Podemos in Ciudadanos, zadnje volitve pa prvič po letu 1982 tudi skrajno desnico (VOX), ki jo gre razumeti predvsem kot nacionalistični odgovor na katalonske osamosvojitvene zahteve. Novembrske volitve utegnejo politični prostor še dodatno razdrobiti. Kandidaturo je s svojo za zdaj regionalno levičarsko formacijo namreč včeraj napovedal Íñigo Errejón, nekoč drugi človek stranke Unidas Podemos, ki bi socialistom in svojim nekdanjim tovarišem lahko odvzel del glasov ter postal tretja spremenljivka v morebitni koalicijski enačbi na levici.

Sánchezova računica je jasna: raje hazardira s ponovnimi volitvami – zaznamovala bi jih lahko nižja udeležba – in upa, da bo volilno telo Španijo čim bolj vrnilo v čas »dominacije dveh strank«, kot da bi rešitev za blokado iskal pri sebi. Trenutne napovedi javnega mnenja, opravljene pred Errejónovo kandidaturo, socialistom res kažejo izboljšanje rezultata za nekaj poslanskih mest, enako velja tudi za PP, a parlamentarna aritmetika – vsaj kar se tiče levo-desne blokovske delitve – ostaja bolj ali manj nespremenjena. Čeprav so nove stranke izgubile del zaleta, se volivci očitno ne želijo vrniti v čase, ko so škarje in platno v rokah suvereno držali enkrat socialisti drugič konservativci, kar je nazadnje tudi znak demokratične zrelosti. Prej ali slej bo tudi političnim voditeljem moralo postati jasno, da si Španci kljub polariziranosti želijo predvsem naprej. Da se bodo morale stranke navaditi na večstrankarsko realnost in povezovanje, pa ne nazadnje meni skoraj 84 odstotkov vprašanih v anketi, objavljeni v časniku El País.

Politične krize ne bodo odpravile niti ponovne volitve, razčistiti jo morajo politiki.