Pat

Namera varčevalno-reformnih programov v zameno za orjaško pomoč je bila, da bi se Grčija, ki je dolga leta kopičila dolgove, bredla v močvirju klientelizma in razbohotila državni aparat, gospodarsko postavila na noge. Četudi je bila socialna cena programa (pre)visoka, se je lani vsaj začel nakazovati preobrat. A grški volivci očitno nočejo več hoditi po tej, v njihovih očeh ponižujoči poti. Uspeh Sirize je posledica neuspeha dosedanje reševalne politike.

Po zmagi Sirize se začenja nov krog grške dolžniške drame. V evrskem območju so razplet volitev vsaj navzven sprejeli mirno in skoraj dobronamerno. Toda: na obzorju ni večjega popuščanja. Kvečjemu so pripravljeni zagotoviti že prejšnji vladi obljubljene odpustke, če Aleksis Cipras ne bo odstopal od izpolnjevanja grških zavez. Odpis dolgov – odpade.

Ko se bo Ciprasovo povolilno razkazovanje mišic končalo, se bo začelo iskanje sprejemljive rešitve za obe strani. Pričakovati je igro živcev in zapleteno iskanje kompromisov pod pritiskom časa. Cipras bo izzval Angelo Merkel, ki simbolizira model politike, kakršen je zaznamoval bitko z dolžniško krizo na stari celini. Manevrskega prostora ni veliko. Popuščanje Ciprasu je v vsaki od članic denarne unije notranjepolitično kočljivo, saj največji upniki Grčije niso več banke, ampak evropski davkoplačevalci. Odpis dolga bi jih precej udaril po žepu. Evropa se tudi ne more sprijazniti z grškim bankrotom in izhodom iz evra, ki ne bi potopil le Grčije, ampak bi imel tudi nepredvidljive posledice za evrsko območje. Zato bodo morali Ciprasu priskrbeti simbolne zmage za domačo rabo.

Preveliko popuščanje bi bilo tvegano še iz enega razloga. Tudi druge krizne države bi si lahko zaželele podobne odpustke. Poleg tega bi popustila že tako medla reformna vnema, brez katere bo stara celina še naprej zaostajala za bolj dinamičnimi deli sveta.