Patria, kdo bo tebe vozil?

Slovenija se vede kot izbirčna gospodinja s tanko denarnico v (pre)dragi trgovini, denarja ima zgolj za kumare, mikajo pa jo še meso, losos in sladoled. Po daljšem sprehodu po trgovini bo, lačna, kot je, treščila ob realnost tanke denarnice in kupila seveda le kumare. A šele po vrnitvi domov se bo spomnila, da ji je soseda zadnjič dala vrečko, polno svežih kumar z domačega vrta. Kdo za vraga bo porabil toliko kumar? In tako ji bo spet vsaj kilogram kumar zgnil v hladilniku. Denarnica pa spet prazna.

Tako slikovito je tehtanje slovenskih vojaških strokovnjakov o tem, kakšne oklepnike naj kupimo, da bi končno zadovoljili svoje vojaške zaveznike, orisal prijatelj, ki že vse življenje dela v Slovenski vojski in jo odlično pozna od znotraj.

Država se dobro desetletje po tem, ko ji je klavrno propadel nakup 136 osemkolesnih oklepnikov, znova pripravlja za nakup oklepnikov. Najverjetnejša izbira je tudi tokrat menda finska Patria, s to razliko, da se bodo kupci tokrat zavarovali pred posredniki.

Naj spomnimo: v prejšnjem, 278 milijonov evrov vrednem poskusu je slovenska država od finske državne Patrie kupovala 136 oklepnikov, vendar je to takrat počela prek posrednikov. Posel, ki je bil vse od začetka polje ostrih političnih bojev, je padel. Ljudje v več državah so (nekateri tudi po nedolžnem) končali v zaporu, naša vojska pa je ostala s 30 oklepniki in obljuba zaveznikom, da bomo zavezništvu zagotovili dve srednji bojni bataljonski skupini, je ostala neizpolnjena.

Koliko od 30 oklepnikov, po slovensko jim rečemo svarun, je sploh operativnih, je skrivnost, ki je vojska ne razkriva. Še večja skrivnost pa je, koliko posadk je sploh usposobljenih za ravnanje s sedanjimi oklepniki. Po naših podatkih je večja težava od števila (ne)delujočih oklepnikov število posadk, ki te stroje znajo upravljati.

Ko se bo politika, ki poveljuje vojski, odločila, kakšno in koliko opreme vojska potrebuje, bodo razvezali mošnjiček in takrat vojaškim strokovnjakom ne bo pretežko odločiti se, kakšno opremo bodo naložili na 58 novih oklepnikov. Kronične težave slovenske vojske, to pa so ljudje, tehnični strokovnjaki ne bodo mogli rešiti.

Dokler v pošvedrane škornje obuti in v izrabljene uniforme oblečeni vojaki delajo za minimalno plačo, nekateri tudi za manj in dokler je služba v vojski zgolj nekakšen socialni korektiv, čakalnica za tiste, ki čakajo na boljšo službo, bodo vojaki lahek plen iskalcev dobrih kadrov.

V vojski mrgoli mladih delavnih, discipliniranih ljudi, ki jih je mogoče odlično uporabiti v proizvodnji. Kdo bo vojaka, ki se vsak dan iz Štajerske vozi delat na drugi konec Slovenije, zadržal, ko mu jutri delodajalec, denimo, v Avstriji pomaha s tisoč evri mesečne plače? Ni torej vprašanje, ali kupiti oklepnike ali ne, in niti ni vprašanje, koliko jih kupiti. Večje vprašanje in za vojsko najbrž tudi bolj usodno je, kdo bo te oklepnike vozil.