Petim žrtvam femicida upanje ne pomaga prav veliko

Od obdobja pandemije koronavirusa je psevdoznanost (žal) del našega življenja. Posameznim primerom, kot je ravnost planeta Zemlja, se človek morda z lahkoto nasmeji, ko pa miti posežejo v vsakdan žrtev nasilja, zadeva ni več komična. Osemsto štirideset milijonov žensk – oziroma vsaka tretja – je v življenju doživelo fizično ali spolno nasilje intimnega partnerja.

Številka se je od leta 2000 komajda spremenila. Nasilja ni manj, ampak vse več. In škodljive prakse, med njimi nestrokovnost služb, ki bi prve morale biti strokovne, so marsikdaj problem.

Razsežnost zločina je bila strahotna, molk mednarodne skupnosti pa tudi

Sociologinja Jasna Podreka je ob današnjem mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami opozorila na nezaupanje žrtev v delovanje sistema. Pa ni kriv celoten sistem kot tak: šibke točke so posamezne institucije in nestrokovno osebje v njih. Centri za socialno delo, policija, tožilstvo in sodišča imajo resda premalo kadra, vendar to ne sme in ne more biti opravičilo, da se žrtvam nasilja še zmeraj ne verjame, da se konstantno prevprašuje, zakaj nasilneža niso prijavile prej, in da se jim ponuja »pomoč«, ki ne temelji na znanstveno podprtih praksah.

Kar nekaj žensk mi je v zadnjih letih povedalo, da so jih strokovne delavke centra za socialno delo prisilile v stik s povzročiteljem nasilja. K nasilnemu očetu so, na primer, morale voziti otroke, ker da »otroci nujno potrebujejo moško figuro«, kar nikakor ne temelji na znanstvenih podlagah. Otroka je treba čim hitreje umakniti iz nasilnega okolja.

Lani pri nas 103 mladoletne nosečnosti, prakse porodnišnic pa različne

Pomemben mednarodni dokument, ki govori o nasilju nad ženskami, je istanbulska konvencija, a se posamezna gibanja – nikakor ne povsem neškodljiva – trudijo, da bi jo očrnila z lažnimi dejstvi. Po Turčiji in poljskem poskusu je Latvija zadnja v nizu držav, ki so poskušale izstopiti iz konvencije.

Množica ljudi, ki so odšli na ulice v podporo dokumentu in žrtvam nasilja, v svetu, prepredenem z neresničnimi dejstvi, neznanjem in skepso, sicer vzbuja nekaj upanja, da še znamo prepoznati, za kaj se je vredno boriti. Petim lanskim žrtvam femicida v Sloveniji ter njihovim sorodnikom in prijateljem to sicer ne pomaga prav veliko.