Pisalo se je leto 1999

Čakalne vrste – pa tokrat ne v zdravstvu, ampak v pravosodju – so eden od tistih problemov, ki ga sedanji vladi ne bo uspelo odpraviti. Pa tokrat ne mislimo na to, kaj pomeni, če sodišče o nekem sporu ali zadevi ne odloči v razumnem roku. Mislimo na tiste, ki bi radi opravili pripravništvo na sodišču, pa mnogi od njih nimajo upanja, da bi do njega prišli prej kot v desetih letih.

Gre za problem, ki ni vezan samo na pravosodje, ampak tudi na druge poklice. Pred letom dni so bili najbolj glasni študentje, ki se izobražujejo ali so se izobraževali za socialne delavce. Prekipelo jim je po tem, ko so že dve leti čakali na razpis za opravljanje pripravništva, ki je po zakonu skupaj s pozneje opravljenim strokovnim izpitom nujni pogoj za opravljanje poklica, za katerega so se šolali.

Zadnja statistika glede pripravništva v sodstvu še vedno kaže, da nekateri nanj čakajo od leta 1999. In če se je pred tremi leti zdelo, da bo kdo naredil korak naprej, se to ni zgodilo. Predlog novele zakona o pravniškem državnem izpitu je leta 2014 obtičal v predalih, mladi pa takšne razmere ocenjujejo za katastrofalne. Pravosodno ministrstvo ne daje nobenih spodbudnih signalov, da bo problem kmalu celovito uredilo.

Če pa ga že bo, v sodstvu pričakujejo, da bo vlada vendarle razumela njihovo petkratno ponavljanje dejstva, da niso vsa pripravništva enaka, še najmanj prostovoljska. Volonterski pripravniki na sodiščih se ne pripravljajo za delo v sodniških vrstah (za sklenitev delovnega razmerja), ampak za to, da bi opravili pravniški državni izpit in se potem zaposlili – kjer koli že. Izvirni greh je v zakonu o delovnih razmerjih, ki ne razlikuje med sodniškim pripravništvom po zakonu o pravniškem državnem izpitu in pripravništvom po zakonu o delovnih razmerjih, pa še za delodajalce je uvedel finančne obveznosti za volontersko pripravništvo. In dokler bo tako, prav velikega upanja, da se bodo čakalne vrste skrajšale, ni. Sodišča trdijo, da takšnega finančnega bremena ne prenesejo

Zato bi lahko preprosto povedali, da zdaj velja takole: tisti, ki eno pravno fakulteto od treh pri nas opravijo z visokim povprečjem, bodo zagotovo v nekaj tednih dobili vabilo za nastop pripravništva. Tistim s slabšim povprečjem pa ne preostane drugega, kot da se postavijo v vrsto in čakajo na takšno vabilo. Pri čemer jih novi diplomanti z višjim povprečjem spet prehitijo.

Je torej kaj narobe, če rečemo, da se pravo splača študirati, če si res dober? Ni. To pa velja samo za tiste, ki so se odločili, da bodo sodniki, tožilci, pravobranilci, odvetniki, notarji. Ti brez pravniškega državnega izpita teh funkcij in poklicev ne morejo opravljati, za druge ta ni obvezen. Drži pa tudi, da zakon (po strožjih pravilih) nekomu omogoča, da neposredno opravi ta izpit, ne da bi se prej postavil v vrsto.

Toda jedro problema ostaja: dokler bodo stvari urejene dvotirno, bo vse več diplomantov na čakanju. Država jim je torej naložila obveznosti, ti pa jih ne morejo (dostojno) izpolniti. In za zdaj ni prav nobenih otipljivih znamenj, da bosta resorni ministrstvi problem odpravili.