Pisatelj in nogometaš

Sodobna družba je sprejela, da trg določa ceno vsemu in vsakemu.

Objavljeno
18. avgust 2016 21.16
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Pisateljevanje je urjenje v beračenju, je pred leti za Delo izjavil slovenski pisatelj in pesnik, ki kljub uveljavljenemu imenu od prodaje svojih knjig ne bi mogel živeti. Vzrokov za to je več, eden od njih so teritorialne in s tem tržne meje slovenskega jezika. A če upoštevamo, da je vsako knjigo mogoče prevesti v tržno najzanimivejši jezik, angleščino, lahko domnevamo, kateri so še drugi vzroki.

Konkurenca na svetovnem književnem trgu je ostra, na njem pa z zaslužki že leta kraljuje ameriški pisatelj James Patterson, čigar bančni račun debelimo tudi Slovenci, saj ga množično prevajamo tudi v naš jezik. Ljudje bi rekli, da med slavnimi največ zaslužita nogometaša Ronaldo in Messi, a ni tako. Več od njiju zasluži pisatelj Patterson, samo v zadnjem letu 95 milijonov dolarjev.

Obstajajo tudi sodobni likovni umetniki, recimo Damien Hirst, katerih posamezna dela so na trgu vredna več deset milijonov. Na nogometnem in umetnostnem trgu se kopiči ter obrača ogromen denar in javnost je nad tem neredko zgrožena, češ, kako je mogoče, da nogometaš, čeprav med vsemi najviše skoči in najbolj virtuozno brca žogo, v enem letu zasluži 88 milijonov. In kako je mogoče, da jih pisatelj, ki sam zase pravi, da ni ravno James Joyce, zasluži še več?

Vse je stvar trga. Ronaldo in Patterson sta tržno blago in obenem blagovni znamki. Nogometaši, pisatelji, likovni umetniki, intelektualci vseh vrst smo izdelki, ki se bolje ali slabše prodajamo. Nogometaši nemške reprezentance, na primer, so na trgu skupaj vredni 562 milijonov evrov, španska selekcija pa le nekaj milijonov manj. Zakaj je to dejstvo deležno zgražanja, ne pa tudi dejstvo, da je tržna vrednost, recimo, Appla 600 milijard dolarjev, kar je več od bruto domačega proizvoda celo 136 držav sveta. Nogomet že dolgo ni več zabava za ljudske množice, ampak je postal eden od najdonosnejših poslov. Posel kot posel, bi lahko rekli, računalniki, telefoni, knjige, plošče, nogometaši ..., vseeno.

Dobro, sodobna družba je sprejela, da trg določa ceno vsemu in vsakemu. Družba smo mi vsi, ki igramo tudi vlogo potrošnikov, kupcev dobrin. Smo se s tem odpovedali duhovni, umetniški, intelektualni presežnosti? Tudi. Bi zato potrebovali regulatorja trga, recimo državo, ki bi ljudem, če želijo, zagotavljala še kakšno drugo razsežnost poleg materialne? Vprašanje, ali bi to ljudje želeli. Za nekatere je umetnost aristokratska, zanikanje enakosti in oboževanje vzvišenosti, za druge je vrhunski nogomet kot vrhunska umetnost – gledati odlično tekmo, človeški talent, sposobnost in borbenost, solidarnost in prijateljstvo je enako kot stati pred Mona Liso ali Keopsovo piramido.

Globalizacija in komercializacija sta ustvarili svet, v katerem je umetnost bliže turistični zabavi kot metafizičnemu iskanju, razsvetljevanju in dvigovanju. Danes pravzaprav ni več velike umetnosti. Vstopili smo v novo ekonomijo, v kateri izgineva vzvišena umetnost in zmaguje estetika. V tržno naravnani družbi je treba znati igrati tudi igro dizajniranja lastne tržne vrednosti. Kdo bi torej lahko določil, kaj je delo genija in kaj zgolj neokusni produkt ekscesnosti izprijeno bogatega svetovnega trga, postavljenega na ogled ali v konzumiranje potrošnikom.