Plačni minimalizmi

Načrti sindikatov, ki bodo s svojim zakonskim predlogom poskušali spremeniti definicijo minimalne plače, s čimer bi jo, v zelo omejenem obsegu, tudi nekoliko povišali, so legitimno upiranje večletnim pritiskom Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ta je v svojem nedavnem priporočilu svoji vdani članici Sloveniji spet ugotovila, da je minimalna plača – glede na našo povprečno plačo – previsoka.

To je res. A česar OECD, zaprisežena globalna krotilka stroškov dela, pri tem seveda ni povedala, da je to, da prava težava ni višina minimalne plače, ki trenutno znaša celih 790,73 bruto evrov, ampak prenizka povprečna plača (1.633,22 bruto evrov).

To razmerje, ki je po oceni taiste OECD med najbolj problematičnimi v EU, kaže dvoje: strukturno prenizko dodano vrednost, ki jo ustvari naša ekonomija, in dolgoletno zgrešeno plačno politiko v državi. Bodimo odkriti: tista podjetja, ki svoj poslovni model gradijo na delovni intenzivnosti in nizkih stroški dela, nimajo prihodnosti. Bodisi zato, ker ne bodo mogla vzdržati stroškovnih pritiskov globaliziranega trga dela (primer Mura), ali pa zato, ker je to v nekaterih primerih navadno izkoriščanje delavcev, ki se mu je treba zoperstaviti (primer Sintal). Taki primeri se dogajajo tudi v javnem sektorju, kjer sta krivda in odgovornost na strani delodajalca – države. Glavna krivca za zgrešeno industrijsko (ne)politiko, ki temelji na nizki dodani vrednosti, so država, ki ni sposobna ustvariti okolja za boljše poslovanje, in delodajalci, ki ohranjajo takšen status quo.

Tudi za napačno plačno politiko so večinoma odgovorni delodajalci, ki vse bolj napadajo sistem kolektivnega dogovarjanja o stroških dela. Vse več je primerov zelo kratkovidnih poskusov enostranskega razveljavljanja kolektivnih pogodb, seveda z namenom, da bi znižali stroške dela in kratili druge pravice zaposlenih, ki izhajajo iz delovnega razmerja. S tem si seveda žagajo vejo, na kateri sedijo. Iz zgodovine bi se že lahko naučili, da enostransko ukrepanje privede do enostranskega odgovora, ki se lahko konča tudi kje drugje kot za pogajalsko mizo. Del odgovornosti je, prav v primeru minimalne plače, tudi na nekaterih sindikatih. Ker jo prejema veliko njihovih članov, je sicer njihova naloga, da se zanjo borijo, a pri tem premalo storijo za urejanje plačnih razmerij na zahtevnejših delovnih mestih. Gonilo take sindikalne politike je tudi populizem, ki prerad namenoma spregleda interese drugih družbenih skupin, kot se je lepo pokazalo ob neuspelem poskusu sprejetja pokojninske reforme leta 2011.

V svojem bistvu je polemika o minimalni plači zelo preprosta in toliko bolj boleča: če dolgoročno za pošteno delo ne bo poštenega plačila, se v tej družbi nimamo več kaj pogovarjati, saj bodo propadli vsi družbeni dogovori, ki uravnavajo interesna razmerja med družbenimi skupinami, Slovenija pa bo za dodatno stopničko zdrsnila bliže ravni, na kateri so države tretjega sveta – z vsemi nepredvidljivimi posledicami.